»Ponižani in razžaljeni«

 

(Usoda galgov v Španiji)
 

Roman s tem naslovom je sicer napisal znameniti ruski pisatelj, a tako boleče nazorno ponazarja življenje lovskih galgov v Španiji in nenazadnje tudi človekov odnos do teh resnično čudovitih hrtov, da smo ga uporabili za moto tega zapisa. Galgi nas z vso svojo presenetljivo osebnostjo od tihega in mirnega ždenja na blazini do hipne burne vzkipljivosti ob vznemirjenju, s svojo iznajdljivostjo, hudomušno domišljijo, nežno predanostjo in prešernostjo iz dneva v dan presenečajo in navdihujejo, pa je zato tako zelo težko sprejeti, da je ta – čudovita pasja osebnost – v svoji lastni državi do temeljev razvrednotena, poteptana, izkoriščana in oropanega vsega tistega, kar ji je narava – častna razsodnica nujnosti obstoja vsakega živega bitja na svetu – namenila od samega začetka: da je polnovredno, samosvoje, neprecenljivo, celovito pasje bitje s svojo lastno presojo, občutljivostjo in karakterjem. Do konca ponižani, do konca razžaljeni … Usoda galgov v Španiji je ena najbolj temačnih zgodb o izkoriščanju nedolžnih živih bitij.

 

 

 

Galgo je v svoji bogati zgodovini okusil življenje vseh družbenih slojev – bil je izbrani kraljevi spremljevalec, oboževani plemiški lovski pes, nujni aristokratski statusni simbol vseh malih povzpetnikov, ki so s svojim premoženjem stremeli vedno višje, pa jim je vitki, elegantni pes ob nogah dvigoval ugled in možnosti za vključitev v prestižno smetano …, skrbel je za zadostne obroke mesa preprostih družin na podeželju in spoznaval pusto, enolično življenje na obrobjih mest. Povsem nezavedno se je ukoreninjal v ustaljeni “španski način življenja”, skozi stoletja počasi drsel po družbeni lestvici navzdol in naposled pristal čisto na dnu – pri socialno in kulturno najnižjem sloju ljudi.

 

Dandanes se z vzrejo galgov v Španiji lahko ukvarja pravzaprav vsak (standardov in predpisov na tem področju pač ni). Za mnoge lovce – t. i. galgueros (poimenovane po lovskih psih – galgih) in gitanos (tamkajšnje Rome) – je organizirani lov na zajce edini, ali pa vsaj pomemben vir preživetja. V državi naj bi bilo registriranih okoli 160 tisoč lovcev; vsak ima v povprečju pet do šest samičk, ki kotijo dvakrat na leto (tudi po deset mladičkov in več). Število legel in mladičkov se torej vrti v ogromnih številkah, pa je vsako leto po koncu lovske sezone odveč na desettisoče galgov. Koliko je neregistiranih lovcev, Romov in njihovih krdel, seveda ne ve nihče.

Galge vzrejajo v ogromnih krdelih, njihovo življenje pa je izpostavljeno skrajnemu zanemarjanju, okrutnosti in lakoti. Psi živijo v nemogočih razmerah, v vlažnih, blatnih prostorih, v barakah brez svetlobe, v kleteh in jamah, oddaljenih lopah, privezani k drevesom na kratki verigi brez zaščite na soncu in mrazu, brez vode in kakršnekoli zdravstvene oskrbe. Cepljeni niso, po njih mrgoli zajedavcev. Tudi mikročipirani ali tetovirani niso, pa tako uradna identifikacija lastnikov ni možna. (Le redki lovci v Španiji primerno poskrbijo za pse, jih čipirajo, prijavijo kot svojo lastnino in jih po koncu lovske sezone sami odpeljejo v zavetišča, ki pse oddajajo v posvojitev.) Galguero prihaja k svojemu krdelu “na obisk” parkrat na teden (vzrejne farme so praviloma na samem, precej oddaljene od mest in ljudi), da jim privošči minimalne obroke hrane – ravno dovolj, da psi preživijo, hkrati pa so tako podhranjeni (pred tekmo jih pustijo stradati tudi do pet dni), da bi za ulov zajca naredili čisto vse. Njihova prehrana ni kakovostna, zadovoljiti se morajo s suhim kruhom, trupli piščancev in z različnimi ostanki. V zaprtih lopah in jamah živijo v lastnih iztrebkih, posledično zbolevajo, na koži se jim pojavljajo razjede … Poleg tega se nenadzorovano parijo med seboj.

Galguero do svojih lovskih psov  galgov ne razvija nikakršnega emocionalnega odnosa. Od njih kljub njihovi neizmerni izčrpanosti in sestradanosti pričakuje ekstremno hitrost in vratolomne lovske sposobnosti. Če tega ne dobi, svoje pse brutalno pretepa. Obstaja celo rek “Pijani galguero pretepa svojega psa s takšno lahkoto kot ženo.”

 

Galge začnejo za lov uporabljati približno pri letu starosti in ponavadi so že po prvi lovski sezoni, ki traja od septembra do konca januarja, popolnoma telesno izčrpani in na koncu svojih moči. Samčki morajo biti že kar dobri lovci, da jih galguero obdrži še naslednjo lovsko sezono (tako dopolnijo približno tri leta), samičke pa pogosto na farmah ostajajo dlje – za nadaljnji razplod.

Ob koncu lovske sezone (v začetku februarja) nastopi najhujše obdobje v življenju lovskih hrtov v Španiji. Nepotrebne ”golazni” se pač morajo znebiti in pri tem domišljija galguerov resnično ne pozna meja. Še posebej priljubljena je t. i. obredna usmrtitev psov, pa jih tako množično obešajo na drevesa (dobre lovce povesijo visoko, da je njihovih muk kmalu konec, slabše pa na takšni višini, da se s tačkami komaj dotikajo tal; tako tudi po nekaj dni stopicajo na mestu v upanju na rešitev; tovrstno trpinčenje so galgueri v naslajanju nad trpljenjem

svojih psov celo porogljivo poimenovali kot “piano play” oz. “the pianist”); galge pogosto privežejo na železniške tire, jih zavržejo (in jim pri tem polomijo noge, da ne morejo teči za njimi), pretepejo do smrti, uporabijo kot vabo za pasje boje, celo žive zažgejo. Priljubljen način za znebitev galgov so tudi t. i. perrere – postaje smrti oz. odlagališča nezaželevih psov, kjer jih v roku od dveh do treh tednov (pogosto pa še prej) usmrtijo, tudi s strupom, da umirajo počasi in v gromozanskih mukah. 

 

Rešeni galgi, ki se po srečnem naključju znajdejo v zavetiščih, kjer jim po krajši rehabilitaciji priskrbijo nov dom, so velikokrat v grozovitem zdravstvenem stanju – podhranjeni, dehidrirani, pretepeni, s polomljenimi udi, z živimi razjedami po telesu, v kožo zažrtimi verigami in z drugimi jasnimi znaki večletnega trpinčenja. Predvsem pa skrajno prestrašeni. 

 

 

 

Do konca ponižani, do konca razžaljeni … A vseeno v zelo kratkem času zmožni zaživeti na novo. Tudi to kaže na osupljivo močan značaj španskega hrta – trma, nuja, veselje do življenja. To je galgo!

 

 

 

V opomin ljudem in v sočutje do galgov je
mesec po zaključku lovske sezone – februar –
posvečen španskemu hrtu.  

 

 

 

[Spodbujeno po: Beryl Brennan, From heaven to hell/The story of the galgo español. Gloucester. 2011 in Vesna Sirk, Problematika odsluženih dirkalnih in lovskih psov. Diplomsko delo. Biotehniška fakulteta. Ljubljana 2012.]

Zavetišče Scooby Medina del Campo, september 2015   

                                                         foto in oblikovanje videa: Branka Foršček