»Ponižani in razžaljeni«

(Usoda galgov v Španiji)

Roman s tem naslovom je sicer napisal znameniti ruski pisatelj, a tako boleče nazorno ponazarja življenje lovskih galgov v Španiji in nenazadnje tudi človekov odnos do teh resnično čudovitih hrtov, da smo ga uporabili za moto tega zapisa. Galgi nas z vso svojo presenetljivo osebnostjo od tihega in mirnega ždenja na blazini do hipne burne vzkipljivosti ob vznemirjenju, s svojo iznajdljivostjo, hudomušno domišljijo, nežno predanostjo in prešernostjo iz dneva v dan presenečajo in navdihujejo, pa je zato tako zelo težko sprejeti, da je ta – čudovita pasja osebnost – v svoji lastni državi do temeljev razvrednotena, poteptana, izkoriščana in oropanega vsega tistega, kar ji je narava – častna razsodnica nujnosti obstoja vsakega živega bitja na svetu – namenila od samega začetka: da je polnovredno, samosvoje, neprecenljivo, celovito pasje bitje s svojo lastno presojo, občutljivostjo in karakterjem. Do konca ponižani, do konca razžaljeni … Usoda galgov v Španiji je ena najbolj temačnih zgodb o izkoriščanju nedolžnih živih bitij.

Galgo je v svoji bogati zgodovini okusil življenje vseh družbenih slojev – bil je izbrani kraljevi spremljevalec, oboževani plemiški lovski pes, nujni aristokratski statusni simbol vseh malih povzpetnikov, ki so s svojim premoženjem stremeli vedno višje, pa jim je vitki, elegantni pes ob nogah dvigoval ugled in možnosti za vključitev v prestižno smetano …, skrbel je za zadostne obroke mesa preprostih družin na podeželju in spoznaval pusto, enolično življenje na obrobjih mest. Povsem nezavedno se je ukoreninjal v ustaljeni “španski način življenja”, skozi stoletja počasi drsel po družbeni lestvici navzdol in naposled pristal čisto na dnu – pri socialno in kulturno najnižjem sloju ljudi.

Dandanes se z vzrejo galgov v Španiji lahko ukvarja pravzaprav vsak (standardov in predpisov na tem področju pač ni). Za mnoge lovce – t. i. galgueros (poimenovane po lovskih psih – galgih) in gitanos (tamkajšnje Rome) – je organizirani lov na zajce edini, ali pa vsaj pomemben vir preživetja. V državi naj bi bilo registriranih okoli 160 tisoč lovcev; vsak ima v povprečju pet do šest samičk, ki kotijo dvakrat na leto (tudi po deset mladičkov in več). Število legel in mladičkov se torej vrti v ogromnih številkah, pa je vsako leto po koncu lovske sezone odveč na desettisoče galgov. Koliko je neregistiranih lovcev, Romov in njihovih krdel, seveda ne ve nihče.