greyhounda RUBBLE in ZOMMER
ROCKET
Pasma: greyhound
Spol: samček
Barva: rjava in bela
Višina: 70 cm
Datum rojstva: 20. november 2018
Greyhoundica ATENA (ex. TRAFFIC)
Pravijo, da je strup v majhnih stekleničkah ... Verjemite, tudi lepota! Atena (ex. Traffic) je čudovita v svoji drobni mikavnosti in uglajenosti! Veseli smo, da si za vedno z nami! Srečno! 💛🧡💚💙❤️💜🍀🍀
Življenje tekmovalnih greyhoundov
Pravijo, da je življenje tekmovalnih greyhoundov na Irskem in v Angliji lažje kot galgov na španskem podeželju … Težko se s tem strinjamo; po našem mnenju gre za isto stvar – le v nekoliko drugačni obliki. V obeh primerih gre za razvrednotenje psa kot celote in za grobo, enostransko izkoriščanje samo ene izmed njegovih čudovitih prvin – tj. zmožnosti ekstremno hitrega teka.
S prispodobo lahko življenje tekmovalnega greyhounda povzamemo kot »nenehna borba za preživetje – od prvega do zadnjega daha«. In ta borba se začne že pred njegovim rojstvom. Ni mu namenjeno, da bo kdaj postal “hišni ljubljenček”. O njem se ni nikoli razmišljalo, da morata biti samček in samička, ki ju izberejo za paritev, mehke, družabne in priljudne narave, saj bo le tako postal prijeten, vodljiv in uravnotežen hišni ljubljenček. V vseh pogledih je plod načrtne vzreje greyhondov za vrhunski dirkalni šport – za hitri tek, zmagovanje, vztrajnost in za močno težnjo po premagovanju tekmecev. Njegovi predniki se zato odlikujejo predvsem po krvni liniji in družini, po svojih odličnih predstavah na dirkalnih stezah ob boku z najboljšimi tekmeci svoje generacije. Prva selekcija se pri greyhoundih torej začne že z izborom pasjega para za razplod, druga pa sledi že takoj po rojstvu … Najšibkejše mladičke odstranijo od matere, da preostali lahko zrastejo v močne in velike primerke bodočih tekmovalcev. Prvi neljubi višek tekmovalne industrije … kako velik je njegov davek, ne ve nihče.
Večina greyhoundov je skotenih in vzrejenih v strokovno vodenih vzrejnih ustanovah, imenovanih farme, ki premorejo posebna območja in prostore za samce, samice, pravkar skotene mladičke, nekajmesečne mladičke, mlade hrte in hrte, ki pravkar začenjajo resne tekaške treninge.
Mladički ostanejo pri materi pet, šest mesecev. V tem času se naučijo pravil “krdelnega” življenja, vedenja pri igri in druženja z ostalimi psi ter kako zalezovati in uloviti plen. Pri starosti treh mesecev jim v obe ušesi vtisnejo tetovažo, hkrati pa jih vpišejo v vzrejno knjigo. S tem pridobijo status rodovniškega greyhounda (vsak greyhound brez tetovaže in vpisa v vzrejno knjigo je namreč avtomatično uvrščen med lurcherje – tj. mešance med hrti). In že smo pri drugem neljubem višku tekmovalne industrije … o številkah ni mogoče govoriti.
Celotno obdobje rasti mladih greyhoundov je namenjeno samo enemu cilju – da spodbujajo njihovo nujo po hitrem teku, premagovanju pasjih prijateljev in spodbujanju njihove zmerne agresivnosti (ravno pravšnje, da povečuje njihovo vztrajnost in odločnost po vsakokratni zmagi med igro). Celotno leglo prestavijo v ogrado z zelo dolgim in ravnim poligonom, kjer lahko vsak dan po mili volji tečejo ter redno preizkušajo galop in moč v svojih vedno daljših nogah – zaenkrat še v igri. Dolge ravne proge so na farmah večinoma ločene samo z žičnato ograjo, tako da lahko psi drug drugega opazujejo, med seboj tekmujejo in se spodbujajo pri teku. Pri starosti šestih mesecev pa pričnejo z resnimi treningi, ki trajajo približno 18 mesecev.
Mladega greyhounda začnejo spoznavati s tekmovalnim boksom v dokaj zgodnji dobi njegovega razvoja; nekateri vzreditelji so celo mnenja, da ga je treba nanj čim prej navaditi. Pri tem ga učijo, da v boksu ostaja venomer v napetosti, v “štartni” poziciji, ki mu omogoča, da se vrtoglavo požene v dir takoj, ko se loputa pri boksu dvigne (prav zaradi vznemirjenosti psa pred tekom prihaja do mnogih usodnih poškodb že na samem štartu). Navajajo ga torej na refleksni zagon, ko vaba (iz kože ali navadne krpe) na dolgi vrvi zdrsi z veliko hitrostjo na motornem kolutu ob tekmovalni progi.
Mnogi vzreditelji imajo na svojih farmah tudi t. i. vrtiljak (ang. whifligig) – majhno, krožno progo, pri kateri je v središču kroga pritrjena dolga vodoravna palica. Ta se s pomočjo kolesca enakomerno vrti, na njenem skrajnem koncu pa je obešena vaba, ki s svojim gibanjem mladega greyhounda venomer spodbuja k teku. Na tak način ga učijo, kako z veliko hitrostjo – sproščeno in pogumno – teči v ostre ovinke. Prav pri teku v ovinkih se namreč najboljši tekači ločijo od povprečnih (dejstvo pa je, da imajo mnogi greyhoundi velike bolečine v nogah prav zaradi svojih neprestanih treningov na krožni pisti – močni napori so namreč vedno skoncentrirani na eno in isto nogo).
Ko so mladi greyhoundi telesno že povsem razviti, začnejo spoznavati tekmovalno okolje; prostori, v katerih so nastanjeni, so običajno zgrajeni in opremljeni na enak način kot sama tekmovališča. Začnejo se treningi na standardizirani tekmovalni progi (dolžine približno četrtino milje = 400 m), nastanjeni pa so v individualnih kletkah (pogosto so zanje premajhne, tako da se greyhound v njej le stežka premika – pravzaprav v njej komaj stoji), v katerih preždijo večino dneva (tudi do 23 ur na dan!). V vsem tem času imajo le nekaj kratkih izhodov za opravljanje potrebe.
V obdobju pripravljanja greyhoundov za tekmovalni šport prihaja seveda do mnogih poškodb, bolezni, morda preobčutljivosti …, nekateri greyhoundi se ob neprijetni izkušnji lahko prestrašijo in ne kažejo več želje po napornih treningih, uplahne jim njihovo slo po tekmovalnosti itn. Vsi ti greyhoundi postanejo ponovno neprijetni višek tekmovalne industrije … seveda se z njimi ne ukvarjajo, zakaj le, saj je populacija preostalih hrtov več kot zadostna. In številke »izginulih« greyhoundov letijo v nebo, a točnih ne ve nihče.
Proti koncu usposabljanja morajo biti bodoči profesionalni dirkači zmožni tekmovalno progo preteči brez odreagiranja na motnje iz okolice, hkrati pa so tudi dovolj hitri. Le ti namreč pridobijo licenco za tekmovanje. Prva tekmovalna dirka greyhounda se imenuje deviška. Tovrstne tekme so rezervirane samo za greyhounde, ki še nikoli niso zmagali. Na prvih šestih tekmah pa je dokončno zapečatena življenjska usoda mladih greyhoundov: če katero od teh končajo med prvimi štirimi, jih uvrstijo med tekmovalne pse, drugače jih za vedno izključijo iz konkurence. Vemo, kam jih to pripelje … v skupino tistih, ki ne služijo nikomur.
Vsi našteti viški povsem zdravih, mladih, močnih in igrivih greyhoundov predstavljajo (skupaj s hrti, ki so se v svoji tekmovalni karieri poškodovali ali pa so svoja najboljša tekmovalna leta zaradi izčrpanosti in “let” že pustili za seboj) rak rano tekmovalne industrije – o teh se v bleščečem ustvarjanju dobička ne govori: ostajajo zapuščeni na ulicah (pri tem jim pogosto odrežejo ušesa, da prikrijejo lastništvo psa), pristanejo v raziskovalnih laboratorijih (kjer trpijo do bridkega konca), jih polijejo s kislino, prodajo v druge države
za nadaljnja ilegalna tekmovanja ali pa so usmrčeni na licu mesta. Ločnico med življenjem in smrtjo pomeni ponavadi že ena sama prepočasna sekunda na stadionu, pa se tako primanjkljaj “izginulih” greyhoundov vsako leto vrti v vratolomnih številkah – na desettisoče. Več kot polovica greyhoundov se namreč kot neuporabna izkaže že v prvih dveh letih, izbrani hrti tekmujejo v povprečju tri do štiri leta, le redki (najhitrejši in najmočnejši) dlje. Da o izkoriščanju in uporabi raznovrstnih poživil za pospeševanje greyhoundovih zmožnosti, niti ne govorimo. A za ves ta vsakoletni “balast” je po zatrjevanju tekmovalne industrije “primerno poskrbljeno”.
Le redki med njimi imajo srečo, da jim prostovoljna društva poiščejo nov, ljubeč dom. V njem prvič okusijo mehko roko, topel dotik, udobnost varnega doma, pripadnost … A žal je vse preveč tistih, ki tega ne občutijo nikoli!