Kaj storiti, ko jo naš hrt ucvre čez drn in strn

 

Prvi del: Na splošno …

 

Prispevek ni namenjen presojanju in zagovarjanju katerega koli mnenja: spuščati ali ne svojega posvojenega hrta. Dejstvo je, da med hrtobljubi obstajajo tako zagreti nasprotniki prostega spuščanja hrtov kot zagovorniki svobodnejšega pristopa do te problematike. Oboji delijo bogate izkušnje: prvi z iskanjem in lovljenjem več hrtjih “pohajačev” (verjetno tudi svojega) in zato seveda poznajo tudi več zgodb z žalostnim koncem, drugi so ponavadi lastniki hrtov, pri katerih lovski nagon ni ekstremno izrazit, pa tako zagovarjajo zdravo pamet in presojo, kdaj je hrta varno spustiti in kdaj ne… Kakorkoli že, dejstvo je, da se nesreča žal lahko zgodi tako prvim kot drugim: hrt lahko kaj kmalu izgine izpred naših oči, bodisi po nesrečnem naključju, ko nam povodec iztrže iz rok, ali pa, ko ga zavestno spustimo v navidezno “sterilnem” okolju izven široko zaznavnega vonja divjih živali, ki pa se prevečkrat izkaže, da to ni. In dejstvo je, da smo edino lastniki hrtov tisti, ki smo odgovorni za tovrstno dogodivščino naših hrtov, pa naj se ta srečno ali manj srečno konča. Ta prispevek se osredotoča na to, kaj je najbolje in najnujnejše storiti, ko na sprehodu, pred hišo ali na vrtu ostanemo “praznih rok” …

Slika 1: Naši hrtki gredo radi na potep. Pri tem neizmerno uživajo, nas pa najbolj veseli, ko pridejo varno nazaj ...

Obstaja razlika med pobegom in izgubo hrta. O prvem – pobegu – govorimo takrat, ko hrt uide v kratkem obdobju po posvojitvi, torej v prvih dneh ali tednih, ko še ni stkal trdnih vezi s svojo novo družino. Ni potrebno posebej poudarjati, da je iskanje hrta v nekaj dneh po posvojitvi najtežje in zelo stresno za samega hrta, njegovega lastnika, pa tudi za vse ostale udeležence … Hrt namreč v tem primeru dobesedno “plava v vesolju”; okolja ne pozna, prometa ni vajen, zato je skrajno prestrašen in popolnoma paničen. Ne prepozna lastnikovega glasu, niti njegove podobe, poleg tega pa verjetno sploh še ne čuti potrebe, da bi se k svojemu človeku sploh vrnil. Upanja, da bi se tak hrt vrnil sam domov, skorajda ni. Po drugi strani pa je tudi lastnik hrta povsem nemočen: svojega psa pravzaprav sploh ne pozna, ne ve, česa se njegov kuža najbolj boji, kje se počuti varnega, kam se najraje zateče v nevarnosti, kako odreagira v stiski, je zaupljiv do ljudi, drugih psov ali ne … Povsem tuji so mu triki, s katerimi bi hrta privabil k sebi, saj ne ve niti tega, katere priboljške ima najraje. “Tabula rasa” na obeh straneh! Zato so prvi dnevi po posvojitvi najbolj kritični in nevarni. Še posebej, ker se novopečeni lastniki hrtov slabo zavedajo eksplozivne hrtje narave, njihove neomajne hitrosti in so v prvih dneh na sprehodih morda preležerni v opazovanju okolice, svojega hrta, v pravilnem držanju povodca, nameščanju ovratnice itn.

Slika 2: Greyhound Miller ima na sprehodu poleg usnjene ovratnice okoli vratu nameščeno še dodatno (varnostno) rdečo vrvico.

Najpogostejši vzrok za pobeg pravkar posvojenega hrta je nenaden strah, ki ga hrtji prišlek doživi na sprehodu ob neznanem zvoku, šumu, poku … – torej na še ne povsem usvojenem in “udomačenem” terenu. Predvsem greyhoundi so bili v svojem prejšnjem življenju deležni bore malo raznovrstnih doživetij: vajeni so življenja v preozkih kletkah, krožnega teka za umetno vabo na treningih in kratkih enoličnih sprehodov (večinoma v bližini samega vzgajališča); o življenju izven teh spon pa ne vedo praktično ničesar. Škodo sicer nekoliko omilijo začasni skrbniki na Irskem, ko (in če) kuža pride k njim v oskrbo pred dokončnim odhodom v novi dom. Vseeno pa jih novo okolje po posvojitvi ponovno zmede, ponavadi se bojijo hrumečih tovornjakov, avtobusov, celo šumečih vrečk, ki jih veter  “podi” sem in tja … Ali pa je vzrok  nenadnega

strahu pri hrtih novim lastnikom popolnoma neznan; kdo ve, morda jih nek pedmet ali mimoidoči človek spomni na bolečo izkušnjo v preteklosti … V tistem trenutku smo deležni močnega in nenadnega trzaja, ki ga ponavadi spremlja bliskovit odriv in skok v zrak z zasukom za najmanj 180 stopinj. Takrat nam hrt povodec zlahka potegne iz rok ali pa se izmuzne iz ovratnice. Zato je priporočljivo, da v prvih dneh po posvojitvi res čvrsto držimo povodec v rokah oziroma si ga ovijemo okoli zapestja. Če pa nam zaprepadeni kuža vseeno iztrže vrvico iz rok (v mrzlem zimskem času je to še posebej nevarno, saj svoj oprijem zaradi debelih rokavic težje kontroliramo, povodec pa slabše občutimo), potem nikar v paniki ne skočite ali stecite za njim. In nikar prestrašeno ne kričite … Za boječega hrta je to še dodaten stres; čeprav se bo morda najprej nekoliko zaustavil, vas pogledal “kaj zdaj”, bo ob vaši burni reakciji dokončno izgubil zaupanje, se panično spustil v tek in … prav kmalu izginil izpred vaših oči. V tej neljubi situaciji raje ostanite povsem mirni, k sebi ga pokličite z vsakdanjim tonom, počepnite in ga počasi zvabite k sebi. V pomoč vam bo zagotovo kakšen slasten priboljšek, ki ga v prvih dneh vedno imejte v svojem žepu in hrta že od samega začetka navajajte nanj. Če je hrt še posebej prestrašen, zelo močan ali vleče, se priporoča namestitev dodatne vrvice (v obliki »lasa«), ki deluje po principu samozategovanja (glej sliko 2). Ta zagotovo pomeni za hrta dodatno varnost, saj v primeru, da se izmuzne iz ovratnice, ostaja še vedno z vrvico povezan z vami. Nekateri hrti/psi imajo npr. posebno “piko” na najrazličnejše vrste trakov in žic, pa se mimogrede zgodi, da v našem zapestju ostane samo še košček pregrizenega povodca. Če opazite, da vaš posvojenček rad grizlja povodec, je najbolje stopiti v prvo trgovino s pasjo opremo in kupiti povodec, oblikovan iz kovinske verige.

No, hrt nam lahko nenazadnje pobegne tudi iz avtomobila, ko odpremo vrata prtljažnika …, zato se čim prej naučite tehnike, da vrat ne dvignete takoj, ko jih odprete. Bolje je odločno zaklicati: “Počakaj!”, dvakrat pomahati z vrati gor in dol, da hrt nagonsko stopi korak nazaj … in šele nato vrata popolnoma dvigniti. To je pomembno še posebej takrat, ko imate v avtu več hrtov/psov, saj se izognemo, da bi vsi hkrati v galopu skočili iz prtljažnika, še preden dobro poprimemo za povodce. Galgi in podenci so se v preteklosti hočeš nočeš morali boriti za golo preživetje, pa je zato njihova bujna domišljija praviloma neustavljiva. Če pravkar posvojenega galga/podenca spustite s povodca v ograjenem prostoru, pazite, da v ograji ni lukenj. Pravilo: kjer se skozi špranjo izmuzne muca, tam je zagotovo dovolj prostora tudi za tanko hrtje telo. Novopečenega hrtjega prišleka torej nikar ne puščajte samega na vrtu!  Nenazadnje lahko ograjo tudi mimogrede preskoči, podenco celo prepleza (oglejte si sliki 3 in 4). Včasih sami odprejo vrtna vrata in gredo po svoje v svet. In še eno, morda smešno, pa vseeno zelo uporabno pravilo: ko se s  hrtom odpravljate na sprehod, najprej privežite hrta na povodec, šele nato odprite vhodna vrata.

Slika 3: Podenci in galgi ne poznajo meja ...

Za hrta, ki je že dlje časa posvojen in se je na nas že dodobra navezal in navadil, pravimo, da se je izgubil in ne pobegnil. Ponavadi glavni

vzrok za to ni več nenaden strah, ampak njegov močan lovski nagon. Vendar pozor! Stopnja preplašenosti je pri hrtih različna: nekateri  že

Slika 4: Nepojmljiv odriv ...

ob prihodu niso pretirano plašni, drugi se plašnosti v razmeroma kratkem času znebijo, pri mnogih pa se izkaže, da je to njihova karakterna značilnost, ki jih spremlja vse do konca življenja. Pri slednjih moramo biti pač vedno na preži in paziti na nenadne šume in presenečenja, ki bi našega hrta lahko spravili v nezavidljiv stresni položaj. Prestrašijo se lahko npr. močnega poka, ognjemeta, vzleta letala ali helikopterja, človeka s kapo, ki recimo poleg tega še teče, motorja, ki švigne izza vogala itn. Skoraj pri vseh hrtih pa moramo predvsem v prednovoletnem času še posebej paziti in biti pozorni, saj je pok petarde povzročil že marsikateri beg – tudi že dalj časa posvojenega psa. Beg je v tem obdobju kritičen tudi zato, ker se pokanje stopnjuje vse do silvestrske noči – torej kar nekaj  dni,  vse  to  pa pobeglega psa spravlja v vedno večji stres.

Hrti ohranjajo svoj močni lovski nagon skozi celo življenje, ne glede na to, da ga v novih življenjskih okoliščinah morda ne potrebujejo več oz. marsikdaj ni več zaželen. Tega se lastniki hrtov moramo vedno zavedati. Vrtoglavi tek za divjadjo (zajci, srnami) ali mačkami je pri dodobra udomačenem hrtu tako glavni razlog, zaradi katerega nam zraste kakšen nov siv las. Zato gozdovi, obširni travniki in polja zagotovo niso varna mesta za prosto spuščanje hrtov. Povsem zmotno je prepričanje, da se za srno, mačkom … zažene samo hrt, katerega lastniki niso naučili odpoklica. Ali se bo hrt zagnal za plenom ali ne, je odvisno predvsem od tega, kako močan je njegov lovski nagon. Poleg tega lahko hrt z močnim plenilskim slom v lov zvabi še drugega hrta, katerega običajno “ta posel” sploh ne zanima. Nikar se torej ne zanašajte, da so hrti v skupini slepi in gluhi … – predvsem delujejo kot trop in v pravem lovskem duhu se bo pač cela druščina pognala v dir. Morda kakšen drugi kuža svojemu lastniku še pripet na povodcu z laježem, zaganjanjem, cviljenjem itn. “pripoveduje”, da je pred seboj zavohal srno … Naši hrti pa niso taki, kajne?! Le skrivnostno in nemo, nepremično opazujejo, potem pa, ko jih spustimo s povodca … čez drn in strn (glej sliko 5). Vsi vemo, da je pasji nos nekaj čisto drugega kot naš, angleško poimenovanje za hrte “sighthounds” pa nam pove, da so hrti znani predvsem po svojem izostrenem vidu – ja, hrti najprej lovijo z očmi (pren lahko zagledajo celo 800 m pred seboj) in šele nato z nogami. Sighthoundi so namreč edini psi, ki primarno lovijo z vidom; orientiranje  z vohom, tudi sledenje, je pri njih sekundarno in veliko slabše razvito kot pri drugih lovskih pasmah. Zato je za njih tako zelo pomembno, da plen s hitrim tekom venomer ohranjajo v svojem vidnem polju. Njihova značilnost je, da se jim pri lovu zenice zožijo, pogled pri tem osredotočijo izključno na plen, s tem pa se njihovo zorno polje zmanjša in hrti v takem stanju postanejo izredno ranljivi, saj ne vidijo nevarnosti, ki prežijo nanje. Prometnih cest, globeli, ostrih vej in skal, zarjavelih žic, lovcev, pasti … tako sploh ne zaznajo. Lahko se poškodujejo, nas pa ni zraven, da

bi jim npr. pri odprti rani pomagali. Seveda pa, če gre vse po sreči, naši neumorni lovci z veseljem pritečejo nazaj k nam, ko se lova naveličajo in živa vaba izgine iz njihovega dometa. Žal pa se to ponavadi zgodi zelo daleč od začetne točke lova. Ker hrt med svojim vratolomnim dirom okolice ne zazna, se lahko tudi mimogrede izgubi. Iz lastnih izkušenj vem, da temu včasih botrujejo tudi hitre vremenske spremembe, npr. če skoraj zaznavni dež v kratkem času preide v močno sneženje. Pokrajina se v trenutku spremeni in naš hrt ne prepozna oz. z vohom ne zazna poti nazaj. Takrat mu seveda moramo pomagati in ga pripeljati varno domov. Iskanje je pri izgubi hrta vseeno nekoliko olajšano – hrt že pozna širše področje okoli svojega doma, močno je navezan na svojega lastnika in se sam trudi najti pot domov. Tudi lastnik svojega hrta že dobro pozna, ve za vse morebitne trike, s katerimi lahko svojega psa  privabi k sebi, svojim pomočnikom pri iskanju lahko da natančna navodila, kako se do prebežnika vesti ...

Slika 5: Miller je nepremično fiksiral pogled na predmet v daljavi.

Vseeno pa tudi v tem primeru iskanje ni enostavno, velikokrat je lahko celo zelo dolgotrajno. In čim dlje traja, tem večja postaja hrtova stiska, strah se stopnjuje in po nekaj dneh čuti celo do svojega lastnika določeno stopnjo zadržanosti. Iskanje je še posebej oteženo v novih – hrtu še neznanih krajih, npr. če nam jo hrt podurha na počitnicah, na morju, na nedeljskem izletu v hribe itn., saj je teren za vse vpletene povsem tuj.

 

Pri uhajanju hrtov je dobro vedeti splošne značilnosti posameznih vrst hrtov. Greyhoundi se praviloma po najhujšem stresu in begu počasi vračajo na mesto pobega. Vmes je lahko večurni ali dnevni razmik, zato je nujno, da se vedno znova vračamo na usodno mesto oz. krožimo v radiju nekaj sto metrov okoli njega. Glasno ga kličimo po imenu: čeprav ga mi ne vidimo, nas lahko zasliši in priteče k nam. Imajo t. i. steroskopski vid – pozorni so na premikajoče osebe, živali, predmete, statične pa bolj slabo zaznavajo. Zatorej: kadar želite svojega greyhounda priklicati k sebi, je najbolje, da se premikate, saj boste tako najbolj pritegnili njegovo pozornost. Pri greyih je olajševalna okoliščina to, da so ponavadi strašni jedci, ki pa hkrati niso vajeni iskanja hrane v naravi. Zato so do ljudi, ko jim začne močno kruliti v želodcu, nekoliko bolj zaupljivi kot galgi. Vseeno pa tudi zanje velja, da se stežka približajo tujim ljudem, predvsem pa to storijo šele po nekajdnevni lakoti. Galgi in podenci so njihovo pravo nasprotje. Oboji so umetniki v preživetju in iskanju hrane na prostem … (nenazadnje je bil to do posvojitve njihov način življenja). Poleg tega so izredno plašni, k ljudem zlepa ne bodo pristopili, še celo do svojega lastnika bodo lahko imeli velike zadržke. Pri begu in iskanju poti domov se najraje gibljejo ponoči ali vsaj zgodaj zjutraj in pozno zvečer; skriti v temi iščejo hrano in potujejo dalje. Čez dan se potuhnejo, zato se ob pobegu galga in podenca praviloma moramo pripraviti na dolge budne noči, saj obvestila, kje so hrta opazili in kje se potika, ponavadi prejemamo šele, ko se spusti mrak. In s seboj je seveda dobro imeti baterijo in luči, da v daljavi zagledamo hrtkove svetleče oči …, toplo odejico, povodec in ovratnico (hrt si jo namreč med begom lahko sname). Če imate doma več psov, nujno v iskalno akcijo vključite tudi njih, saj so hrtu najbolj domači.

 

Hrte je potrebno vedno iskati peš, nikoli z avtomobilom, saj bo kuža le tako lahko zavohal druge hrte in se nam približal. Tudi zaradi tega se je potrebno večkrat vračati na z iskanjem že prečesana mesta, saj lahko hrt sled zavoha šele nekaj ur po tem, ko ste že zapustili področje. Nikar se ne zanašajte na to, da ga boste zagledali med vožnjo z avtomobilom, se ustavili in stekli do njega. Prvič: hrti se avtomobilom izogibajo, celo skrivajo se pred njimi, drugič: preden bi se zaustavili, stopili iz avtomobila in stekli do njega …, bi bil hrt od vas oddaljen že dober kilometer ali dva.

 

[Primer: pred leti smo sredi zime in v popolni temi našli galgico – na prvem mestu, kjer smo s hrti zapustili avtomobile in bredli po visokem snegu …; tja se je zatekla šele nekaj ur kasneje. Čeprav je bila zelo prestrašena in premražena, je v popolni temi zaradi nepretrganega klicanja lastnice obstala na mestu in počakala, da smo se prebili do nje in jo odnesli na varno. Torej: – hrta nikoli ne iščite z avtomobilom, – vračajte se vedno znova na ena in ista mesta, – kličite ga z enakim tonom in z istimi besedami kot to počnete doma! Tudi če se vam bo v tistem trenutku vse to zdelo skrajno brezupno in brezplodno.]

 

 

Drugi del:
Kaj storiti, ko se silhueta našega hrta v daljavi venomer manjša in končno povsem izgine izpred naših oči?

 

1. Nujno ostanite nekaj časa na mestu pobega. Ne takoj oditi ali teči za hrtom. Ujeli ga zagotovo ne boste, je pa velika verjetnost, da se bo po nekem času sam vrnil na izhodiščno mesto. Poleg tega mu med tekom s svojim glasnim klicanjem lahko vlivate napačno prepričanje, da je še vedno blizu vas, torej na povsem varni razdalji. Ostanite raje na mestu pobega in po telefonu pokličite sorodnika, prijatelja ter ga poprosite, da odpre vhodna vrata v hišo (tista, skozi katera ponavadi odhajate na sprehod), v blok, na vrt itn. – za primer, da bi se sam zatekel domov. Na mestu pobega ostanite vsaj pol ure ali uro (in se šele nato odpravite organizirat iskalno akcijo). Na to mesto se je potrebno stalno vračati in ga klicati po imenu, še bolje, tam naj bo stalno oseba, ki jo hrt dobro pozna in mu vliva zaupanje. Včasih je treba čakati ure, včasih celo nekaj dni. Ko mesto zapustimo, mora tam ostati vsaj npr. njegova odejica, vaš pulover …, nekaj, kar ga po vonju spominja na vas. Kot smo že večkrat napisali v prvem delu prispevka, predvsem greyhoundi se praviloma vračajo na izhodiščno mesto!

 

2. Nujno organizirajte skupinsko iskanje s hrti. Hrta najlažje najdemo z drugim hrtom. Lastniki hrtov znamo zelo na hitro strniti svoje vrste, zato vedno prosite za pomoč. Nikar naj vam ne bo nerodno! Vaš pes je v tem trenutku bolj pomemben od vaših občutkov sramu in zadržkov. Iskalna akcija mora biti nadvse dobro organizirana, pravilna koordinacija je namreč izredno pomembna. Zanjo naj bo odgovoren nekdo z naravnim darom za organiziranje opravil. Po možnosti naj bo domačin, ki dobro pozna okolje in poti, obenem pa mora znati tudi dajati navodila in zadolžitve drugim ljudem, jim povedati, kje se je potrebno gibati, kje lepiti plakate itn. Vsi iskalci morajo imeti shranjene telefonske številke ključnih akterjev pri iskanju, predvsem pa jim mora biti jasno, kje se morajo s svojimi hrti gibati in iskati.

 Slika 6: Hrtki so naša sreča. Skrbimo za njihovo varnost.

3. Oblikujte plakate. Zadolžite nekaj ljudi, ki bodo delili plakate. Te se prične obešati na kraju pobega in nadaljuje v vedno širšem radiju od “epicentra”. Obešati jih je potrebno na vidnih mestih, po možnosti, kjer se zadržuje čim večje število ljudi: na avtobusnih, železniških postajah, v trgovinah, lekarnah, javnih zgradbah, v parkih itn. Pozor! Vedno vprašajte zaposlene, če letak lahko obesite, drugače se lahko zgodi, da ga snamejo in je vaše delo zaman. Plakate delite tudi mimoidočim, še posebno tistim, ki imajo sami pse. Plakati so zelo pomemben del iskalne akcije, saj na tak način obvestimo izredno širok krog ljudi.

     

Plakat mora biti oblikovan kratko in jedrnato s ključnimi podatki: – vrsta hrta, – njegovo ime, – opis (barva psa, ovratnice, plaščka), – telefonska številka … V ospredju mora biti jasna, dovolj velika in, zaželeno, barvna slika hrta.

    ● Dobro je navesti več telefonskih številk (vsaj dve), za slučaj, če se vam med dolgotrajnim iskanjem izprazni baterija na mobilnem telefonu.

     ● Če imate na plakatu dovolj prostora, napišite, da je hrt zelo plašen in ni agresiven. Pozovite ljudi, naj ga ne lovijo, kričijo nanj, tečejo za njim …

     ● Priporočljivo je, da napišete, da najditelju oz. tistemu, ki bo sporočil ključno informacijo za najdbo psa, ponujate denarno nagrado.

 

4. Nujno obvestite čim širši krog ljudi. Nekdo mora takoj obvestiti bližnja zavetišča za živali, vse veterinarske ambulante, policijo, vojsko, saj so ponavadi vedno pripravljeni nuditi pomoč in sporočati podatke v zvezi z videnim psom. Če je hrt pobegnil v manjšem mestu ali na vasi, nujno obvestite lovsko zvezo/društvo, da ne bi slučajno prišlo do neljube strelne nesreče. Medtem ko iščete, se pogovorite z vsakim človekom, ki gre mimo

vas, opišite mu svojega psa, dajte mu kontaktne podatke, morebiti letak, poprosite ga, da o iskalni akciji pove še ostalim ljudem v bližini. Ustavite se pri delavcih na poljih, ob vikendicah, povsod tam, kjer so živali. V iskalno akcijo nujno vključite javna občila, lokalne in regijske radijske postaje ter jih poprosite, da obvestilo o begu in z opisom hrta predvajajo večkrat na dan – vse dotlej, ko jim sporočite, da to ni več potrebno. V obvestilu naj bo poudarjeno, da denarno nagrado ponujate tistemu, ki vam bo sporočil ključno informacijo o hrtu. Izkoristite vse možnosti facebooka in poprosite svoje virtualne prijatelje, da novico širijo dalje. Oblikujte dogodek s točnim datumom, krajem in časom pričetka iskalne akcije in ga razširite po spletu. Če iskanje traja dlje časa – npr. nekaj dni, obvestilo objavite tudi v lokalnem časopisu.

 

5. Ohranjajmo upanje in bodimo vztrajni. Psihično in fizično se moramo pripraviti na to, da bomo hrta lahko iskali tudi več dni, v najslabšem primeru celo nekaj tednov – vse dotlej, dokler psa ne najdemo, ali vsaj izvemo, kaj se je z njim zgodilo. Vedeti moramo, da se od trenutka, ko hrta izgubimo, naše “drugo” življenje ustavi do trenutka, ko ga varno pripeljemo domov. Nemogoče je hoditi v službo in hkrati organizirati, voditi iskalno akcijo. Najhuje pa je, ko čakamo na koristne informacije. Zgodi se namreč, da cel dan/več dni ne prejmemo nobenega obvestila. Žal pa brez tega ponavadi iščemo iglo v senu. Vendar nikar ne obupujte: hrti so zelo trdoživi in iznajdljivi. Najraje se umaknejo od hrupa, najdejo si varno, mirno mesto v parkih, gozdovih, na poljih … Zatekli se bodo v opuščene hiše, na gradbišča, jame itn. (tja, kjer je malo ljudi) in se gibali v temi. Hranili se bodo (še posebej galgi in podenci) z zajci in drugimi malimi živalmi, s človeškimi odpadki … Vedite: če bodo le našli pot in možnost, bodo prišli sami domov … ali pa jih bo kdo prej ali slej opazil. Vztrajno iščimo in hkrati pričakujmo klic, da so hrta videli na določeni lokaciji.

 

6. Pomembno je delovati mirno in preudarno. Ko nam sporočijo, da so hrta opazili, je nujno, da ohranimo mirno kri. Najmanj, kar v tistem trenutku potrebujemo, je to, da naredimo kakšno neumnost. Bog ne daj da hrta prestrašimo, saj bo ponovno odvihral od nas. Potrebno ga je zadržati na istem mestu. Klicatelja opozorimo, naj se hrtu ne približuje, ga ne kliče ali lovi. V bližini hrta naj mirno počaka na prihod lastnika in ljudi, ki jih hrt dobro pozna. Oblikujte skupino ljudi (vsi ostali pa naj se umaknejo), ki so povsem mirni, potrpežljivi – čim dlje je bil hrt odsoten od doma, tem težje bo namreč z njim vzpostaviti stik. Ne bo se vam hotel zlahka približati. Predvsem pri galgih se lahko zgodi, da si boste njegovo zaupanje pridobivali tudi po več dni. V Italiji so npr. galgico Mami k sebi privabili šele po 45 dneh. (V tej državi imajo celo profesionalnega slednika, ki sodeluje in vodi iskalne akcije pri izgubi hrtov.)  Dobro je, če imate ob sebi psa, s katerim se hrt izredno dobro razume. V tem primeru je vaše delo neprimerno lažje, saj se bo hrt v pasji družbi sprostil in postal zaupljivejši.

 

7. Izredno pomembno je, da se v zaključni fazi lovljenja držite naslednjih pravil

     ● Hrtu se ne približujte. Počepnite in se obrnite vstran. Psi, predvsem pa prestrašeni hrti, težko gledajo ljudem naravnost v oči. Obnašajte se torej, kot da ga ne vidite.

     ● Skušajte ga čim bolj umiriti, zato nanj ne kričite, saj ga lahko dokončno prestrašite. Vsi glasovi naj zvenijo umirjeno, nežno. Predvsem lastnikov ne sme biti vznemirjen! Vabite ga k sebi z enakimi ukazi, besedami in z enakim tonom glasu, kot to običajno počnete doma. 

     ● Znaki, ki kažejo na to, da se hrt sprošča, so: glavo obrača sem in tja ter mirno opazuje okolico, oči ima napol zaprte, obrača se vstran oz. nam celo kaže hrbet, liže gobček, stoji mirno na mestu, premika se počasi in brez vznemirjenja, voha okoli, se uleže, sede in zeha. 

     ● Nikoli ne stopajte naravnost proti njemu. Približujte se mu počasi, krožno in vedno bližje.

     ● Ponudite mu hrano, ki jo ima najraje (npr. pečenega piščanca, jetrca, sir, tunino, šunko itn.) – nekaj, kar ima močan in mamljiv vonj. Če se vam ne želi približati, mu hrano pustite na tleh in se počasi nekoliko umaknite. Ko poje, mu hrano vrzite nekoliko bližje sebi … in tako do točke, ko bo jedel že poleg vas.

     ● Če opazite, da se je hrt nenadoma prestrašil, ne skočite proti njemu. Obrnite mu hrbet, da vas ne bo več sprejemal kot nevarnost. Pustite mu, da se nekoliko oddalji, vendar ga imejte vedno na očeh. Nikar ne tecite za njim. Počasi mu sledite … Za naslednji korak se odločite šele, ko vidite, da se hrt ponovno sprošča. Spet mu ponudite posladek itn.

     ● Ko se vam povsem približa, mu počasi zapnite povodec, vendar mu še vedno dajajte priboljške.

     ● Za primer, da je hrt med bežanjem izgubil ovratnico, imejte s seboj vrvico z zanko, ki mu jo mirno položite okoli vratu. “Laso” nežno zategnite in mu šele potem nadenite nadomestno ovratnico s povodcem.

 

Če ga ne uspete takoj ujeti, mu je dobro v bližini napraviti zatočišče, npr. brlog, kamor položite odejico, prepojeno z vašim vonjem, po možnosti odejico, ki jo ima doma najraje. Nanjo vsak dan položite njegovo najljubšo hrano. To naj mu vsak dan prinaša ena in ista oseba, ki ima s seboj vedno povodec in vrvico z zanko. Hrti, še posebej galgi, so iznajdljivi in pretkani. Vedno se vam bodo približali samo do točke, od koder vam bodo zlahka pobegnili. Zato je končni cilj, da bi hrt tej osebi hrano jedel iz rok. Pri tem vam želimo obilo potrpljenja in strpnosti!

 

Po nekaj dneh neuspelih poskusov je morda čas, da mu nastavite kletko, v katero ga zvabite s hrano in za njim na hitro zaprete vratca. Vendar pa mora tudi ta akcija potekati mirno in v čim večji tišini. Lahko npr. tudi preučite, kje hrt ponavadi prenočuje in mu oblikujete past, v katero se bo čez nekaj časa ujel. Npr. na gradbišču lahko zadelate vse izhode do njegovega “brloga” razen enega, ki ga zaprete takoj, ko se hrt ujame v past. (Mimogrede: na tak način so pred leti na slovenski obali uspešno ulovili galgico, ki je bila povsem prestrašena in posvojena šele nekaj dni.)

Slika 7: Naj varno pritečeta nazaj ...

8. Nujno! Hrtu v hrano nikoli ne dajajte anestetika, saj so nanj občutljivi in lahko umrejo. Sploh pa ne uporabljajte puške za omamljanje. Poleg tega, da je to za hrta po zdravstveni plati nevarno, ni priporočljivo tudi zato, ker bi hrt, preden bi zaspal, pretekel vsaj kilometer, dva v neznano smer. V tem kritičnem trenutku, ko ne bi vedeli, kje se nahaja, bi bil vaš hrt v skrajno nevarnem položaju. Lahko bi “skupaj zlezel” npr. na prometni cesti, padel v globel, se usodno poškodoval itn. Hrta je vedno treba loviti in uloviti pri njegovi polni zavesti.

 

 

 

Pri iskanju, lovljenju pogrešanih hrtov vam želimo veliko preudarnosti, mirnega duha, upanja, sreče in prijateljev. Predvsem pa tega, da so vedno ob vas, varno doma – torej tam, kamor spadajo!

 

Vanda Babič

(v sodelovanju z Natašo Musizza, lastnico posvojenega greyhounda Johna, ki je avtorici velikodušno posredovala podatke in navodila italijanske organizacije pri iskanju hrtov)