Nasveti za skupno življenje s hrti

 

Splošno

 

     ● DOPUST. Predlagamo vam, da si prve dni (po možnosti cel teden) po prihodu hrta v vaš dom v službi vzamete dopust. Načeloma so prvi tedni s posvojencem zelo stresni, tako za psa, ki bo spoznaval nove stvari v življenju, kot za vas, ki boste svoj način življenja hočeš nočeš prilagajali novemu članu družine, obenem pa še vznemirjenega psa navajali na svoj režim in pravila. Morda ga boste prve noči morali večkrat peljati na potrebo, pa boste zaradi tega neprespani in dodatno utrujeni.

 

 

 

     ● OBISKI. Priporočamo vam, da se v prvih dneh po posvojitvi izognete obiskom. Dovolite hrtu, da se v miru privadi na novo okolje in ljudi; po prihodu bo potreboval predvsem mir in tišino. Če opazite, da ga motijo neznani zvoki iz okolice, mu prižgite radio ali predvajajte umirjeno glasbo.  

 

Prvi dnevi doma

   ● VOŽNJA Z AVTOMOBILOM. Hrti se praviloma z veseljem vozijo v avtomobilu. Predvsem greyhoundi so na tak način redno potovali na tekmovanja, zato se v avtomobilih na splošno radi zadržujejo. Z vašim avtomobilom se bo posvojenec srečal že pri sami posvojitvi; morda zaradi stresa ne bo želel v avtomobil (predlagamo, da pustite prtljažnik odprt, naredite s hrtom manjši krog in ga nato spodbudite, da skoči v avtomobil; če še vedno ne bo želel sam vanj, ga nežno dvignite). Tudi doma se lahko pojavijo težave, da iz strahu ne bo želel zapustiti avtomobil (predlagamo, da ga iz njega povabite z okusnim priboljškom).

 

Če je le možnost, svojega kužka vedno prevažajte v prtljažniku, saj je tako za sopotnike kot psa varneje (če ga nameravate voziti na zadnjih sedežih, si nujno priskrbite pasji varnostni pas). Za udobje pri vožnji mu v prtljažniku posteljite z mehko odejico, ki bo hkrati še zaščitila vaš avtomobil pred umazanijo. Nujno opremo pri vožnji psa v avtomobilu sestavljajo še: voda, posoda za pitje in paket vrečk za iztrebke.

 

Opozorilo. Psa imejte vedno pripetega na povodec, ko vstopa v avtomobil in ko iz njega sestopa (posebej pri izstopanju je potrebna maksimalna previdnost, da vam hrt ne uide; če imate v avtomobilu sopotnika, naj vam pomaga in drži povodec, medtem ko odpirate prtljažnik; če pa s psom potujete večinoma sami, je dobro, da ga že od prvega dne učite ukaza in šele po hrtovem spoštovanju tega povelja vrata prtljažnika do konca dvignete.

Že pri prvi vožnji boste opazili, da vam bo vzvratna vožnja s hrtom v stoječem položaju povzročala kar nekaj preglavic, saj vam bo zakrival pogled nazaj – naši kužki namreč spadajo med velike pasme psov.

 

 

 

     ● PRIHOD DOMOV. Ko s svojim posvojencem prispete domov, ga najprej peljite okoli hiše, bloka – na vrt, zelenico, v park, da opravi potrebo in razišče ter spozna okolje. Če imate doma še kakšnega psa, je dobro, da ju skupaj peljete na krajši sprehod, da se spoznata in ovohata na »nevtralnem« terenu. Ko se bo vaš prvi kuža vsaj malce sprijaznil z »rivalom«, ju počasi odpeljite v stanovanje.

 

 

 

     ● KONČNO DOMA. Vaš novi kuža bo v naše kraje potoval skoraj štiri dni. Seveda bo zelo utrujen, naprej ga bo verjetno poganjalo samo veliko vznemirjanje. Dovolite mu, da malce »premeri« stanovanje in preizkusi svoje ležišče. Morda si bo za prvo noč izbral kakšen drug prostor za počitek; nič ne de, pustite ga, da se sprosti na prostoru, ki mu vliva občutek varnosti. Ne silite vanj, prej ali slej bo sam prišel do vas. Nikoli ne pozabite, da hrti potrebujejo veliko časa samo zase, saj tako najlažje najdejo svoj mir.

 

Zavedajte se tudi, da vaš hrt verjetno še nikoli ni bil v stanovanju – prav vse v njem mu bo tuje. Tako bo prvič v življenju zagledal:  

      ♦ OKNA IN STEKLENA VRATA. Če imate v stanovanju med prostori steklena vrata ali pa ta vodijo na balkon ali dvorišče, že od samega začetka psa učite, kaj je steklena površina, saj lahko pride do hudih poškodb, če se hrt silovito zaleti vanjo. Najbolje je vse velike steklene površine v njihovem spodnjem delu prelepiti z okrasnim papirjem, ali pa jih označiti na kakšen drug način. Tudi okna znajo biti problem, če so npr. zelo nizko vzidana, na drugi strani okna pa kuža zagleda vašo ali sosedovo mačko. Vsaj v prvih dneh bo hotel kar skočiti skozi. Počasi mu predstavite tudi ogledala, saj jih lahko odsev v njih v začetku precej bega.

      ♦ STOPNICE. Le-te hrtom v začetku zaradi njihovih dolgih nog običajno predstavljajo velik bav bav. Nikar ne dovolite, da se iz tega razvije prava fobija. Prvi dan mu pomagajte po stopnicah (morda ga boste morali celo nesti do stanovanja), vendar pa ga že naslednji dan začnite navajati na samostojno hojo po njih. Drugi kuža (vaš ali sosedov iz bloka) je lahko pri usvajanju te veščine s svojim zgledom v veliko pomoč. Če imate stopnice v hiši (torej v samem stanovanju), postavite kužka na sredino stopnic in pojdite gor ali pa dol po njih. Prej ali slej bo odšel za vami. Lahko pa si seveda pomagate tudi s priboljški, ki mu jih postavite na stopnice … Nikar pa ga več dni ne nosite po njih, saj boste za dlje časa postali njegov osebni postrešček.   

 

Doma vedno pazite, da so vhodna vrata varno zaprta. Na to opozorite tudi svoje otroke, prav tako prijatelje, ki redno hodijo k vam na obisk.

Nikar ne učite svojega psa, da skupaj z vami na vratih pozdravlja obiskovalce, saj vam lahko v kakšni neljubi situaciji (močan pok, pisk, krik itn.) pobegne na ulico. Bolje je, da je pri odpiranju vhodnih vrat vedno v drugem prostoru (v nasprotnem primeru ga vedno pripnite na povodec).

    ● KOPANJE. Po dolgem transportu s tovornjakom bo vaš novi varovanec zelo umazan, zato vam svetujemo, da ga že prvi večer okopate. Čist se bo počutil veliko bolje. Verjetno se bo tega opravila na začetku bal; če ne bo hotel sam v kad oz. v tuš kabino, ga tja postavite sami. Za boljši občutek varnosti mu lahko nadenete tudi nagobčnik. Na dno kadi položite brisačo, da mu ne bo drselo, potem pa ga počasi zmočite in umijte, pri tem se izogibajte prevroči vodi in močnemu curku iz tuša; pazite tudi, da mu voda in šampon ne zaideta v oči. Po spiranju lahko psa obrišete še s krpo, pomočeno v mešanico vode in kisa (v razmerju 3 : 1 v korist vode), saj boste s tem omilili morebitni pojav prhljaja in uravnali pH kože. Ne pozabite mu še z mokro vato obrisati umazanijo iz ušes.

     ● HRANA. Ko se bo vaš hrt po kopanju vsaj nekoliko sprostil, mu ponudite prvi obrok. Nikar ga ne zasujte s predobro hrano, priboljški, saj bo še nekaj dni pod stresom, ki je posledica naporne poti, spremembe okolja in ljudi. Za hrte je značilno, da svojo stisko ponotranjijo, kar se nato odraža v prebavnih motnjah (tj. driski) v prvih dneh po posvojitvi. Zato vam svetujemo, da mu za nekaj dni pripravite posebno dieto, sestavljeno iz razkuhanega riža in v vodi kuhanih nemastnih piščančjih prsi. Celoten obrok naj bo neslan in v precej vodeni obliki, saj bo vaš kuža ob morebitni driski potreboval veliko vode. Sčasoma v obroke vključujte brikete in meso v večji količini ter počasi preidite na izbrano prehrano.

Svetujemo vam, da izbiri briketov namenite kar nekaj časa in se odločite za kvalitetno briketirano hrano – izberite in kupujte jo v specializiranih trgovinah za hišne ljubljenčke. Vsekakor se izogibajte cenenih proizvodov za pse, ki jih prodajajo v veleblagovnicah in diskontih, saj je v njih preveč soli, pepela in balastnih snovi. (Če svojega hrta prehranjujete s tovrstnimi proizvodi, je to tako, kot bi vi vsak dan uživali samo »fast food«.) S kvalitetno hrano bo hrtova dlaka sijoča, kuža zdrav, vesel in zadovoljen – dolgoročno gledano je dobra prehrana najboljši način, da se v prihodnosti izognete visokim stroškom zdravljenja pri veterinarju. Predlagamo vam, da naj bo vsaj en obrok na dan – tj. meso (divjačina, govedina, puran, piščanec ali ribe) in zelenjava (koleraba, brokoli, cvetača, korenje, zelena itn.) – v kuhani ali surovi obliki, pri tem naj bo odstotek žit (riž, testenine ali ajdova, ovsena, prosena kaša) v prehrani vašega psa čim nižji. Nekateri hrti naravnost obožujejo tudi sadje (banane, jabolka, hruške …), vendar pazite, da ne bodo uživali grozdja in rozin ter koščice breskev, sliv in kakijev. Obroki za vašega psa naj bodo pripravljeni vsak dan sproti iz svežih sestavin; nikar ga ne hranite z obroki za ljudi oz. z ostanki hrane z mize (sem spadajo tudi različne salame, klobase itn.), saj je ta hrana za pse preveč začinjena. 

 

Redko se zgodi, da je kakšen kuža alergičen na določeno sestavino v hrani, pa je treba premisliti tudi o možnosti, da boste morali prehranjevanje prilagajati njegovim specifičnim potrebam oz. da bo morda potreboval posebno dietno hrano, ki jo kupite v veterinarskih ambulantah.

 

Sploh na začetku pazite na to, da mu ne dajete prevelike količine hrane, saj imajo hrti ob prihodu skrčen želodec. Tudi sicer skrbite za to, da bo vaš hrt uravnoteženo, nikakor pa ne prekomerno, hranjen (dobro preučite navodila za odmero prave količine hrane glede na njegovo težo). Priporočljivo je, da ima na dan dva obroka (zjutraj in zvečer – najbolje vedno ob istih urah), jed pa naj bo zanj od tal dvignjena – do višine, da bo imel glavo pri uživanju hrane nekoliko spuščeno navzdol. Hrti imajo namreč globok prsni koš in dolge noge, pa jim hranjenje s tal povzroča precej težav. Poleg tega so nagnjeni k zasuku želodca – če imajo posodo na tleh, pri hlastanju hrane pogoltnejo preveč zraka, kar lahko privede do zasuka.

     ♦ PRIBOLJŠKI. Hrti so preprosto navdušeni nad hrano, pa so jim zato tudi priboljški zelo blizu. Na začetku morda ne bodo vedeli, kaj z njimi početi, a ne bojte se, kmalu vas bodo tudi na tem področju presenetili. Na tem mestu vam predvsem svetujemo, da jim namenjate za zobe koristne žvečljive priboljške, včasih sir, nemastno in manj slano salamo ali šunko, nikar pa sladke človeške pregrehe v obliki bonbonov, piškotov itn. So pa še posebej navdušeni nad doma izdelanimi pasjimi piškotki.

     ● LEŽIŠČE. Hrti imajo že genetsko pogojeno malo telesne maščobe, zato njihovo telo kar kliče po mehkem ležišču. Tisti, ki so v svojem tekmovalnem/lovskem delu življenja večino dneva preležali na trdih podlagah, imajo po posvojitvi dlako na izpostavljenih predelih (npr. na komolcih na nogah, stegnih, trebuhu itn.) precej oguljeno. Dejstvo pa je, da hrta kar samega že njegov nagon vleče na mehke dele pohištva (postelje, sedežne garniture …), pa vam predlagamo, da mu čimprej omislite udobno in mehko ležišče, namenjeno samo njemu. Postavite ga v bivalni del hiše ali stanovanja, po možnosti naj bo na takem mestu (npr. v kotu), da bo hkrati imel dovolj miru, vseeno pa vas bo med ležanjem lahko opazoval in spremljal s pogledom. Ležišče naj ne bo na prehodu, saj se bo pred nogami, ki bodo stopicale sem in tja, čutil ogroženega. Če imate možnost, mu lahko ležišča postavite v različnih prostorih, saj so hrti znani po tem, da svojega človeka spremljajo povsod – iz prostora v prostor. In v vsakem se z veseljem »počijo« na nekaj mehkega. Kmalu boste opazili, da vaš hrt na blazini zelo rad oblikuje t. i. gnezda, tj. s tačkami in gobčkom koplje po ležišču in ustvarja dodatno mehkost. Ležišče naj bo torej dovolj kakovostno in trpežno, vanj pa po možnosti zložite kakšno odejo, brisačo ali rjuho, da bo mehki kupček pod seboj lažje in hitreje ustvaril – ter na njem udobno zaspal.

     ● DRISKA IN VETROVI. Če driska v nekaj dneh po prihodu hrta ne poneha, mu v dietno hrano (mešanico razkuhanega riža in v vodi kuhanih piščančjih prsi) zdrobite medicinsko oglje. Pomagate mu lahko tudi s suhimi borovnicami ali pa le-te skuhajte skupaj z rižem. V tem pogledu koristna naj bi tudi med riž vmešana potemnjena in odcejena naribana jabolka ali zmiksana banana. Če v nekaj dneh ni izboljšanja, vam svetujemo obisk veterinarja.


Prvih nekaj dni po posvojitvi boste verjetno redno prestregali močne in »dišeče« vetrove svojega hrta, kar je zopet posledica stresa in menjave hrane. Če vetrovi po krajšem času ne prenehajo, premislite o ponovni menjavi hrane – ob kvalitetni hrani se vetrovi namreč le občasno pojavljajo.

 

 

 

     ● RAZGLIŠČENJE. Čeprav je vaš hrt že v zavetišču dobil tablete proti notranjim zajedavcem, je dobro, da postopek razgliščenja doma ponovite (hkrati razglistite tudi vse ostale morebitne hišne ljubljenčke). Tudi sicer je zaradi zdravstvenih razlogov ta postopek potrebno redno opravljati vsake tri mesece ali – po veterinarjevem nasvetu – še prej.

 

 

 

     ● SPREMLJANJE ŠIVOV. Nekaj dni po posvojitvi pri svojem posvojenčku večkrat preverite šive po sterilizaciji oz. kastraciji (še posebej, če opazite, da se na tem mestu liže). Sicer se pri teh posegih uporabljajo samorazgradljivi šivi, vendar pa lahko zaradi preobčutljivosti pride do manjšega vnetja. Če opazite rdečico ali nezaceljen šiv, ga odpeljite k veterinarju. 

 

 

 

     ● SPREHODI. S hrtom si boste prej ali slej sami ustvarili svojo »sprehajalno« rutino, glede na vaš delovnik, razpoložljiv čas in stil življenja, prav tako pa tudi v skladu z izraženo energijo vašega novega pasjega prijatelja. Sprehodi seveda morajo biti vsakodnevni (predlagamo vsaj dvakrat na dan po pol ure in krajše izhode za opravljanje potrebe); pri tem morate svojemu psu zagotoviti najosnovnejšo varnost, zato ga imejte vedno na povodcu. Nikar ga v prvih tednih ne vodite na sprehod na fleksi povodcu, saj vam lahko mimogrede iz strahu ali ob pogledu na mačko skoči pred avtomobil. Lahko vam tudi povodec iztrže iz rok ali pa vas s svojo močjo in hitrostjo podre na tla itn.

     ● PROMET. Hrti življenja v urbanem svetu niso vajeni. Njihove življenjske izkušnje so omejene na bivanje na od mest odmaknjenih farmah ali v zapuščenih jamah, lopah itn. Močan hrup mimoidočih avtomobilov, sploh pa tovornjakov, hrta zelo plaši, zato morate biti na prometnih ulicah zelo pazljivi, da vam ne pobegne (pred odhodom na prometno cesto zato še enkrat preverite zategnjenost ovratnice, lahko ga pripnete še na oprsnico). Najboljša strategija pri hudi hrtovi preplašenosti je, da ji ne posvečate prevelike pozornosti – s svojim posvojencem mirno hodite po pločniku naprej. Nikar ga ne božajte ali mu prigovarjajte, s tem mu namreč le potrjujete, da je njegovo prestrašeno vedenje v redu in za vas sprejemljivo.

 

 

 

     ● VRT. Hiter tek je pomembna prvina hrtovega življenja – je njegovo bistvo, samozavest in zadovoljstvo. Zato je dobro, da mu nekajkrat na teden »privoščite« kratek sproščujoč tek, ki vam sploh ne bo vzel veliko časa – nekaj vratolomnih krogov, pa bo vaš kuža že razmišljal o udobnem ležišču. Še posebej bo zadovoljen, če mu bodo pri teku družbo delali drugi hrti, saj se hrti praviloma najbolje počutijo s »sebi enakimi«. Primeren prostor za tek ni težko najti: lahko se s svojim posvojencem sprehodite do prvega ograjenega igrišča, se s sosedi zmenite, da se za pet minut sprosti v njihovem vrtu ali pa za dostop do poligona zaprosite lokalno kinološko društvo. Najbolje pa je seveda, če imate primeren vrt kar sami doma. Seveda vrt pri hiši ni nujni pogoj za posvojitev – še zdaleč ne! Vendar pa mora biti v primeru, da ga imate, nujno ograjen; hrti so namreč radi v bližini svoje družine, pa vas bodo želeli spremljati tudi pri delu ali klepetu na vrtu. Ograja mora biti zaradi njihove višine, močnega odriva in eksplozivnosti visoka vsaj 140 cm.

 

 

 

     ● OPRAVLJANJE POTREBE ZUNAJ. Svetujemo vam, da svojega hrta že v prvem tednu (v času dopusta) načrtno učite, da mora potrebo opravljati zunaj, na sprehodih. Ponavadi s tem lastniki hrtov nimamo večjih težav, saj spadajo hrti med čiste pse. Prav kmalu vas bodo sami začeli opozarjati, da je čas za krajši izhod na vrt (morda bodo stopicali pred vami, hodili k vratom, rahlo cvilili …). Takrat se nemudoma odzovite in ga peljite na prosto. Prvih nekaj dni ga bodo morda pestile prebavne težave, pa vam priporočamo, da svojega hrta pogosto peljete iz hiše ali stanovanja, saj bo v vseh pogledih zmeden in še ne bo vedel, kako naj komunicira z vami. Po »uspešnem opravilu« naj konkretno občuti vaše zadovoljstvo; pobožajte ga, pohvalite in mu privoščite priboljšek. Hrti ljudem, sploh pa svojemu lastniku, radi ugajajo, zato ste že po prvem posrečenem opravljanju potrebe na dobri poti. Če pa se vseeno zgodi, da bo prišlo do nekaj nenadejanih lužic ali kupčka na sredi sobe (sploh v prvih dneh po prihodu je kuža res pod velikim stresom), pa svojega hrta nikar ne kaznujte. Če ga »zasačite« pri neljubem početju, glasno izrecite NE in ga nemudoma odpeljite ven. V primeru, da vas luža pričaka po prihodu iz službe, pa pač tiho pospravite. Kričanje ali kazen nista smiselna, saj pes ne bo vedel, zakaj se nanj jezite. V svoji glavi bo vaše dejanje povezal zgolj s … »ko moj človek pride domov, kriči name«.  

 

 

 

     ● SAM DOMA. Najbolj zaželena veščina (poleg opravljanja potrebe na planem) je hrtova zmožnost, da ostaja več ur sam doma brez kakršnih koli motenj – tako v svojem kot vašem razpoloženju. Zato ga že prvega dne začnite navajati na svojo odsotnost. Največja napaka posvojiteljev je, če svojega psa prvi teden razvajajo in so kar naprej ob njem, potem pa ga kar naenkrat pustijo samega pol dneva. Biti sam doma namreč še zdaleč ni samoumevna in od nekdaj dana veščina vašega posvojenca. Resda je vajen poležavanja v kletkah, jamah ali zapuščenih lopah, vendar je bil tam vedno skupaj z ostalimi psi. Sedaj ste njegov »partner« v življenju postali vi in v nekaj dneh se je že navezal na vas (ne pozabite na to, da ste morda prvi človek, ki se mu posveča in lepo ravna z njim).

 

Naj se vam kuža ne smili, ko ga puščate samega v prostoru; ti psi so bili deležni še kaj hujšega, kot da so bili prvi dan pet minut brez vas, drugi dan deset in tako naprej. Zato kar pogumno začnite s privajanjem: pojdite po pošto, odnesite smeti, naberite solato na vrtu ali pa preprosto poklepetajte s sosedo pred hišo. Skupno življenje pomeni, da vi svojega psa sprejmete takšnega kot je, prav tako pa se mora tudi on navaditi, da imate vi svoje obveznosti in svoj del življenja. Nikar ob svojem odhodu iz stanovanja ne delajte prevelikega »cirkusa«; zgolj vzemite torbico, ključe in zapustite stanovanje. Nazaj pridite sproščeno, psa niti ne imejte za mar. Čez nekaj časa spet odidite, se vrnite – in tako naprej. Sčasoma se bo navadil, da vedno pridete nazaj, predvsem pa, da se mu nič ne zgodi, če ostane nekaj časa sam. (Pri nekaterih psih je dobro, da se ob slovesu na kratko, mirno poslovite in mu zatrdite, da se čez nekaj časa vrnete domov. Prisluhnite potrebam svojega hrta in na svoj poseben način komunicirajte z njim.) Če iz stanovanja zaslišite cvilež, vam predlagamo, da ne stečete takoj k psu, saj vas bo potem vedno želel priklicati z glasnim oglašanjem. Ne pustite se mu izsiljevati. Svojemu kužku lahko »pomagate« tudi tako, da ob vaši odsotnosti igra radio – glasba jih praviloma pomirja.

 

Preden prvič odidete za dlje časa iz stanovanja, odstranite vse ostre predmete, na katerih bi se vaš posvojenček lahko poškodoval (škarje, stekleni, koničasti okraski …) in nevarna živila (kava, čokolada, rozine itn.). Če opazite, da vašega kužka privabljajo različni kabli, poskrbite, da v vaši odsotnosti ne bo mogel priti do njih, saj lahko ob grizenju le-teh pride do usodne nesreče. Zavedajte se tudi, da je vaš kuža velik in da lahko s kuhinjskega pulta, mize potegne vse, kar se mu bo zdelo okusno, zato na izpostavljenih mestih ne puščajte hrane – če le ne želite, da pristane v njegovem želodcu. Še posebej v domeni greyhoundov je, da pač pojedo vse, kar je v njihovem dometu. Ta »veščina« je zanje samoumevna, pa vam priporočamo, da jo pri svojem hrtu poskušate čimprej izkoreniniti.

Redno pospravljajte in pred hrti umikajte tudi svoje najljubše revije, časopise, knjige … Predvsem greyhoundi so imeli svoja ležišča podložena s papirjem, narezanim na trakove. Igra s papirnatimi  trakovi je bila praktično edina hrtova preokupacija v kletkah, zato jim papir tudi po posvojitvi ne da miru – treba ga je raztrgati, ga metati v zrak itn. Včasih vam bo to njihovo »papirnato« norenje morda v pravo zabavo …, vseeno pa vam predlagamo, da je ne spodbujate preveč, saj boste sicer imeli sesalec kar pogosto v rokah.

     ● LOČITVENA TESNOBA. Če naša večurna odsotnost od doma kužku povzroča tolikšen stres, da že daljše obdobje ure in ure neumorno cvili, laja, tuli ter uničuje predmete in pohištvo v stanovanju, stanje pa se ne izboljšuje, ne moremo več govoriti zgolj o muhavosti, razvajenosti našega psa, ampak gre že za resno psihično stanje, poimenovano ločitvena tesnoba. Ta se ne pojavlja samo pri posvojenih hrtih oz. pri psih, ki so v preteklosti živeli v težkih življenjskih razmerah. Ni namreč odraz preteklih travm, pa se tako lahko pojavi tudi pri psu, ki ga kot mladička kupimo iz urejenih rodovniških legel. Motnja je vezana bolj na osebnostno psihično stabilnost psa, pojavi pa se iz različnih razlogov, med pomembnejšimi je zagotovo način življenja, ki ga psu v današnjem času vsiljujemo ljudje s svojim hitrim tempom življenja. V naravi psi živijo mirno krdelno življenje – z ostalimi člani krdela se počasi pomikajo po svojem teritoriju; pri tem so prav vedno skupaj, pri hranjenju, spanju, iskanju plena itn. V sožitju s človekom pa morajo psi ostajati več ur sami – brez kakršnekoli dejavnosti, ločeni od svojega vodje krdela, ob katerem se počutijo varni in izpolnjeni. Poleg tega so sodobni »urbani« psi v veliki meri premalo telesno in umsko aktivni. V njih se zato nabira odvečna energija, s tem pa tudi vedno večja tesnoba ob dolgi nerazumljivi samoti. Povsem odveč je opozorilo, da psa, ki trpi za to motnjo in se je destruktivno vedel med našo odsotnostjo, ne smemo oštevati, kričati nanj ali celo pretepati, saj se s tem njegovo stanje samo še slabša. Na žalost je to motnja, pri kateri lastniki sami ne moremo veliko pomagati, saj nam praviloma primanjkuje znanja in izkušenj. Lahko bi vam tu dali nekaj koristnih napotkov, da moramo psa že od prvega dne privajati na samoto, da ne smemo na veliko napovedovati svojega odhoda v službo, mu za družbo omisliti kakšno plišasto igračko ali kost, ga pred odhodom od doma do dobra utruditi …, vendar pa so vsi ti nasveti samo »blažen žegen« pri tako pereči težavi, kot je ločitvena tesnoba. Najhuje pa je, da se ta ob nepravilnem lastnikovem pristopu do problema praviloma sčasoma samo še stopnjuje in v psihozo spravlja tako psa kot lastnika. Najlažja in najenostavnejša rešitev je največkrat družba drugega hišnega psa, če si seveda te želite. Lahko mu najdete varstvo, medtem ko vas ni, ali pa se v službi dogovorite, da vas kuža spremlja na delovnem mestu. Vendar pa to ni trajna oz. vedno izvedljiva rešitev. Zato je vsekakor najboljši nasvet ta, da se morate ob tovrstni motnji nujno posvetovati s strokovnjakom za vedenje psov.

 

Na splošno obstaja več vrst ločitvene tesnobe (npr. huda navezanost na človeka, prostor, na druge pse itn.); dovolite strokovnjaku, da jo prepozna in vam pripravi program pravilnega ravnanja s psom in odpravljanja težav. Na žalost pa je lajšanje tega »trpečega stanja duha« pri psu dolgotrajen proces, ki zahteva ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti in vsekakor dobrih živcev. Nikakor pa ni dobro, če samo upoštevamo nasvete svojih prijateljev, npr. da uporabimo kletko, v katero psa med svojo odsotnostjo preprosto zapremo … Pasjega ljubljenčka moramo namreč na kletko počasi in pravilno privajati, ne pa ga že prvi dan vanjo zapreti in oditi od doma. (O navajanju hrta na kletko več v: Nekaj napotkov ob posvojitvi greyhounda). Morda bi bilo to do neke mere sprejemljivo za greyhounde, ki so življenja v kletkah ponavadi vajeni od malega, nikakor pa to ni dopustno za galge in podence, ki so celo življenje živeli na prostem. Pa pomislimo: psa, ki se v našem stanovanju počuti utesnjeno, za izboljšanje težav zapremo še – v manjšo kletko. Seveda je takšno ravnanje lahko pogubno za psa, ki se bo zagotovo spravil nad ogrodje kletke in se lahko tudi usodno poškodoval. Zatorej prosimo, da resnično stopite do dobrega strokovnjaka, saj je nujno, da se z ločitveno tesnobo pravilno spopadete. Povedati pa vam moramo, da čeprav je bilo tudi na »hrtji sceni« že nekaj primerov ločitvene tesnobe, pa nobeden od teh kužkov ni bil brezupen primer, sploh pa nobeden izmed njih zaradi tega kasneje ni izginil iz obličja sveta kot da ga nikoli ni bilo … Danes prav vsi živijo srečno in ljubljeno, bodisi pri svojih vztrajnih prvih posvojiteljih ali pa pri drugih, ki so temu psu dokončno uspešno pomagali. Kajti ločitvena tesnoba ni odraz njegove jeze, užaljenosti, naveličanosti ali nena­klo­njenosti do nas, ampak izražanje njegove skrajne notranje stiske. Ta kuža dejansko nujno potrebuje našo pomoč. Zato je tudi povsem na mestu ustaljena besedna zveza, da »pes trpi za ločitveno tesnobo«.

 

 

 

     ● NUJNO! VPIS PSA V CRPsi. V roku enega tedna po posvojitvi morate svojega hrta obvezno vpisati v slovenski Centralni register psov (CRPsi). S hrtovim potnim listom, pogodbo in z dokazili o cepljenjih se odpravite k izbranemu veterinarju in prosite za vpis v register. S tem dejanjem ne boste le doprinesli k urejenosti in nadzoru nad pasjo populacijo v Sloveniji, ampak boste svojega psa dodatno zavarovali – ob morebitnem pobegu ali kraji psa se pravega lastnika najde ali potrdi po številki čipa, vpisani v register.

 

Zdravje

     ● EVIDENCA O CEPLJENJU. Že ob posvojitvi se seznanite s podatkom o opravljenih cepljenjih. Posebej pozorni bodite na datum cepljenja proti steklini. Pri izbranem veterinarju se pozanimajte o letu naslednjega cepljenja in si podatek vpišite v svoj notesnik, koledar …,

saj se je datumov po novem zakoniku o cepljenju živali potrebno natančno držati. (O cepljenju psov proti različnim boleznim si preberite v prispevku Cepljenja pri psih.)

 

 

 

     ● KRVNA SLIKA PRI HRTIH IN IZBIRA VETERINARJA. Dobro je, da takoj po posvojitvi premislite o izbiri primernega veterinarja za svojega psa. Čeprav je bližina veterinarske ordinacije kdaj pa kdaj dobrodošla prednost, pa naj to ne bo edini in odločilni faktor pri izbiri. Hrti so namreč na nekatera zdravila zelo občutljivi (zato se jih pri njihovem zdravljenju ne sme uporabljati), poleg tega pa se njihove krvne karakteristike v mnogočem razlikujejo od značilnih za druge pasme psov. Imajo namreč:

– višje vrednosti:

— ♦ rdečih krvnih celic – eritrocitov (7.4–9.0 – ostali psi 5.5–8.5),

— ♦ hemoglobina (19.0–21.5 – ostali psi 12.0–18.0),

— ♦ hematokrita (55–65 – ostali psi 37–55; prav zato so hrti tako zaželeni krvodajalci),

— ♦ kreatinina (.8–1.6 – ostali psi .0–1.0), in

 

– nižje vrednosti:

— ♦ belih krvnih celic – levkocitov (3.5–6.5 – ostali psi 6.0–17.0),

— ♦ trombocitov (80,000–200,000 – ostali psi 150,000–400,000) in

— ♦ ščitniškega hormona T4 (.5–3.6 – ostali psi 1.52–3.60).

Dobro je, da je vaš osebni veterinar seznanjen s posebnostmi krvne slike pri hrtih, saj bo v nasprotnem primeru vašega hrta hotel odvečno ali napačno zdraviti, vi pa boste plačevali visoke stroške zdravljenja morebiti zdravega psa.  

 

Pri hrtih je potrebno biti pozoren tudi pri anesteziji, saj zaradi posebnosti v delovanju jetrnih encimov ne prenašajo dobro anestetikov iz skupine barbituratov. Veterinar mora torej izbrati drug, za hrta varnejši anestetik, ki mu ne bo povzročal težav, predvsem pa ne ogrozil njegovega življenja.

 

Zaradi vsega naštetega је dobro, da se pred dokončno izbiro veterinarja predhodno pogovorite z več veterinarji; pri tem jim lahko izročite natisnjeno različico krvnih karakteristik pri hrtih. Naj vam pri tem ne bo nerodno; prva zamera je boljša kot zadnja –  zdravje in življenje vašega hrta pa neprecenljivo. Če pri veterinarju ne naletite na razumevanje, je morda bolje, da se napotite k naslednjemu.

     ● SRČNA GLISTA. Srčna glista, oz. Dirofilarija, je nitast parazit bele barve, pogost v toplih in vlažnih predelih Sredozemlja (tudi na celotni hrvaški obali in v Slovenskem primorju), kjer prebivajo komarji – prenašalci bolezni z okužene živali na zdravo.

 

Odrasle gliste, ki živijo v srcu in v pljučnih arterijah obolele živali, izločajo drobne ličinke, t. i. mikrofilarije. Te vmesni gostitelj – komar – posrka skupaj s krvjo in jih s pikom prenese na novega gostitelja (zdravega psa). V organizmu poteka nadaljnji razvoj parazita in približno po dveh mesecih se razvojne oblike zajedavcev pojavijo v krvnem obtoku. Odrasli osebki gliste (v dolžino merijo od 25 do 30 cm) povzročajo pri psu razširitev srca in ožilja, posledično prihaja do pomanjkanja kisika, psi težko dihajo, se hitro utrudijo, imajo povišano telesno temperaturo, otekajo jim okončine, so apatični,

drgetajo, hujšajo in kašljajo (včasih tudi kri), lahko pa tudi bruhajo. Če je zajedavcev veliko, pride pri težje obolelih živalih do zamašitve žil, nabiranja tekočine v trebušni votlini in odpovedi srca.

 

Bolezen se v psu dalj časa razplamteva brez opaznih kliničnih znakov, ko pa se le-ti pojavijo, je zdravljenje pogosto že neuspešno. Zato je izredno pomembna preventiva v toplejših mesecih leta (komarji so aktivni približno od aprila do oktobra). Svoje pse lahko zaščitite z repelentnimi sredstvi, ki odganjajo komarje (Advantix, Scalibor ali Vectra) ali pa jim po prihodu z morja (v roku enega meseca) dajte tablete (Milbemax oz. Milprazon, Nexgard Spectra ali Trifexis – ne pokriva klopov) ali ampulo Stronghold (prav tako ne pokriva klopov), ki pobijajo mikrofilarije (v primeru, da se je pes okužil). Če ste pogosto na morju oz. tam živite, je potrebno tablete navedenih proizvajalcev ali ampulo Stronghold dajati psu enkrat mesečno. (Povzeto po: http://www.prva-klinika.si/blog/2013/11/15/srcna-glista-dirofilaria-immitis/.)

 

 

 

     ● LEISHMANIOZA. Ena hujših mediteranskih bolezni, na katero moramo biti lastniki hrtov še posebej pozorni, je leishmanioza – bolezen kože, sluznic in notranjih organov. Prenos bolezni je podoben kot pri srčni glisti: povzroča jo parazit leishmania, ki se s pikom zajedavca, tj. peščene muhe, prenaša v organizem zdravega psa, kjer se po krvnem obtoku širi v telesne organe (koža, vranica, ledvice, jetra, bezgavke, kostni mozeg itn.). Bolezen se lahko razvije v dveh oblikah: – kožni (s prepoznavnimi bolezenskimi znaki: zaplate brez dlake, suha koža, luskavost; pogosto prihaja do sprememb kože okoli oči, te pa se od glave širijo še naprej po telesu), in – visceralni (hujši obliki bolezni s kliničnimi znaki: izguba telesne teže, povečanje bezgavk, anemičnost, pomanjkanje apetita, šepanje, spremembe na očeh, odpoved ledvic [kuža posledično veliko pije in urinira], driska).

Bolezen, ki je za psa zelo trpeča, lahko pa tudi usodna, je najbolj razširjena na področjih, kjer živi peščena muha, tj. v Španiji, na Portugalskem, v Italiji, Grčiji, ob hrvaški obali, pa tudi v Slovenskem primorju. Inkubacijska doba je različna, od nekaj mesecev do nekaj let. Zdravila, ki bi parazita trajno izločilo iz organizma, zaenkrat še ni, zdravljenje pa je dolgotrajno in naporno, uspešnost le-tega pa je v veliki meri odvisna od stopnje razvoja bolezni, odzivanja tako psa kot parazita na zdravilo, pa tudi od tega, v kolikšni meri kuža prenaša določeno zdravilo. Nekateri psi se namreč dobro odzivajo na terapijo, drugi žal slabše – še posebej, če je že prišlo do odpovedi ledvic. Zato je preventiva več kot nujna, če živimo ali se v poletnih mesecih s psom zadržujemo na mediteranskem področju. Zaščita je samo z repelentnimi sredstvi (Advantix, Scalibor ali Vectra), ki odganjajo peščeno muho. Če ste pogosto na morju oz. tam živite, je sredstvo seveda potrebno dajati enkrat mesečno.

 

Lastniki posvojenih galgov in podencev moramo biti zaradi njihovega španskega izvora še posebej pozorni na znake te bolezni, ob najmanjšem sumu in spremembah na koži pa takoj odhiteti k veterinarju, ki se na to bolezen spozna in je pripravljen opraviti/pridobiti t. i. kvantitativni test krvi (ki ob morebitni okuženosti pokaže tudi že bolezensko stanje psa). Pri vseh hrtih, ki prihajajo iz Španije, so namreč pred transportom opravljeni t. i. hitri (kvalitativni) testi, ki pa samo potrdijo ali ovržejo okuženost. Ti testi so zaradi različne inkubacijske dobe lahko tudi lažno negativni, nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da nekateri psi kljub okuženosti še dlje časa ne kažejo kliničnih znakov bolezni. Zato je priporočljivo, da ponovno testiranje opravimo pol leta po posvojitvi, nato pa ta ponavljamo še vsako leto ali po nasvetu veterinarja v večjih razmakih (http://www.leishmaniasis.info/disease/, https://en.wikipedia.org/wiki/Leishmaniasis, http://www.pomagamo-zivalim.si/viewtopic.php?p=279880&t=10723).

Če želite svojega psa na morju ustrezno zaščiti tako pred komarji

(prenašalci srčne gliste) kot pred peščeno muho (prenašalko leishmanioze), mu nekaj

dni pred odhodom dajte eno izmed naštetih repelentnih sredstev, po prihodu (najkasneje v tridesetih dneh) pa še sredstvo, ki pobija mikrofilarije. Na ta način bo pes

maksimalno zaščiten.

     ● ZAŠČITA PRED MRAZOM. Hrti imajo izredno malo podkožnega maščevja, zato zelo slabo prenašajo tako mraz kot preveliko vročino. V hladnejšem obdobju leta morajo zato nositi plašček. Lahko mu kupite ali sami izdelate kar dva: dežni za prehodno obdobje in debelejši za hladnejše dni. Načeloma velja, da je prelomna temperatura 5°C, ko se priporoča nošnja plaščka, seveda pa boste kmalu sami presodili, kdaj je vašemu hrtu dobro nadeti plašček.

 

Ko sneg prekrije ceste in se začne čiščenje poti, moramo paziti tudi na zaščito tačk pred talilno soljo. Najboljša je seveda ta, da se s svojim psom izogibate posutim terenom in se raje sprehajate po gozdovih in travnikih. Vendar pa to ni vedno mogoče, zato vam predlagamo nakup mazila za nego in zaščito tačk. Ob vrnitvi s sprehoda pa je priporočljivo, da tačke skrbno umijete s toplo vodo in nato obrišete s suho krpo. S tem odstranite sol (saj nikakor ni dobro, da jo kuža sam poliže s tačk) pa tudi ledene kristalčke, ki se v hladnem zimskem času tvorijo med blazinicami (še posebej, če ima kuža, npr. podenco, med prsti gosto in dolgo dlako – to mu pred snegom in mrazom lahko nekoliko skrajšate, da imate pri odstranjevanju soli in kristalčkov manj težav).

 

 

 

     ● VROČINA IN SONCE. Hrte moramo varovati tudi pred preveliko vročino. Zelo hitro, celo hitreje kot druge pasme psov, dehidrirajo, zato ni dobro, da se v poletni vročini prekomerno zadržujejo na prostem, čeprav v senci (pes naj bi npr. na kilogram telesne teže dnevno zaužil najmanj 30 ml vode); vode mu ne vsiljujte, naj pa jo ima vedno na voljo – tako zunaj kot v notranjih prostorih. Na splošno velja, da hrti nimajo ravno dobrega notranjega merilnika toplote, pa bodo na soncu vztrajali dlje časa, kot je dobro zanje; zato jih je bolje po lastni presoji odmikati s sonca. Prav tako omejite njegove vsakodnevne aktivnosti (npr. norenje po travniku v največjem soncu). V stanovanju mu uredite senčen in hladen prostor za počitek; na tla mu lahko položite vlažno brisačo, da ga še dodatno hladi. Morda je črnim hrtom na soncu resda najbolj vroče, paziti pa moramo predvsem na bele, beločrne in svetle hrte, saj lahko pri teh zelo hitro pride do opeklin. Zato jim je potrebno izpostavljene dele telesa (ušesa, gobček itn.) pred daljšo izpostavljenostjo soncu namazati z zaščitno kremo (npr. za otroke).

 

Na sprehod se v vročih dneh opravljajte raje v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah, ko je ozračje nekoliko ohlajeno. Vsekakor pa se je potrebno izogibati razbeljenemu asfaltu (za primerjavo povejmo, da lahko asfalt ob temperaturi zraka okoli 30°C doseže tudi do 60°C). Vroča podlaga lahko že v nekaj minutah povzroči močne opekline na pasjih blazinicah, zato vam predlagamo, da pred hojo po vročem asfaltu naredite preizkus: dlan pritisnite na asfalt – če roke ne morete obdržati na njem več kot 5 sekund, je za blazinice vašega hrta prevroč.

 

Hrtov tako kot drugih psov ne smemo nikoli poleti puščati samih v avtomobilu – čeprav so okna odprta, čeprav nas le pet minut ne bo, čeprav je avto v senci, čeprav je oblačno … – NIKOLI! V stoječem avtu zrak ne kroži in kmalu nastane v njem prava »pečica«, temperatura v njem se dvigne tudi do 50°C. Psi se hladijo le skozi smrček in blazinice na nogah, zato se v avtu izredno hitro pregrejejo in kaj kmalu lahko nastopi vročinska kap.

      ♦ DEHIDRACIJA. V veliki vročini lahko zaradi pomanjkanja vode (ko pes sope, zelo hitro izgublja količino vode v telesu) pride do dehidracije. Pozor – ta lahko nastopi tudi zaradi bruhanja in driske. Bodite pozorni na znake, kot so suha usta, dlesni in smrček, zmanjšana elastičnost kože, vdrte in krvave oči, pospešeno dihanje in brezbarvne dlesni. Če to opazite pri svojem hrtu, mu takoj ponudite vodo v manjših količinah, da preprečite bruhanje in psa nato nujno odpeljite na pregled k veterinarju, da se izognete posledicam na notranjih organih.

 

     ♦ TOPLOTNI UDAR. Na vročem soncu (ali v zaprtem avtomobilu) lahko zelo hitro (tudi prej kot v 15 minutah) pride do toplotnega udara. To je stanje, ko temperatura psa preseže 39°C – če je narastek temperature manjši, lahko psi ob ohlajevanju in ustrezni veterinarski pomoči zadovoljivo okrevajo, če pa se temperatura dvigne nad 41°C, je položaj že zelo kritičen.  

 

Prepoznavni znaki toplotnega udara so: hitro sopihanje, pospešeno bitje srca, dlesni so motno sivkasto ali rožnato obarvane, živordeč jezik in gosta, lepljiva slina. Tak pes ponavadi izgubi orientacijo, je prestrašen in zmeden. Lahko tudi driska in bruha; včasih bljuva celo kri. V takem stanju lahko pes hitro pade v šok in komo.

         

Zato se priporoča zelo hitro ukrepanje:

     – pokličite veterinarja in mu sporočite, da k njemu prihajate s psom z znaki toplotnega udara (pred tem mu, če je mogoče, izmerite temperaturo);

      – takoj ga začnite hladiti;

      – umaknite ga v senco in pospešite cirkulacijo zraka okoli njega (npr. mahajte z brisačo, vejami);

    – na predele z manj dlake (npr. trebuh in na blazinice tačk) pritiskajte mokre krpe (ne pa ga polivati z mrzlo vodo ali potapljati vanjo, saj lahko povzročite šok in smrt);

      – bolje je, da psa poležete na mokro brisačo, kot pa da ga z njo pokrijete (psi se namreč ohlajajo od spodaj navzgor);

      – ne silite ga k pitju vode, saj se lahko zaduši; ko se bo počutil bolje, jo bo sam hotel piti;

      – ko psu temperatura pade, ga takoj odpeljite k veterinarju, saj lahko toplotni udar pusti resne poškodbe na notranjih organih.

Nega 

 

      ● NEGA DLAKE. Hrti imajo na splošno kratko dlako (izjema so nekateri podenci, lurcherji in resasti galgi, ki imajo lahko nekoliko daljšo, včasih tudi ostro dlako), pa nega dlake skrbnikom praviloma ne povzroča večjih težav. Zadostuje že mehka gumijasta krtača, ki hrta hkrati še prijetno masira. Kovinska krtača za hrte zaradi njihovega tankega sloja podkožnega maščevja ni primerna.

Ob prihodu v vaš dom bo hrtja dlaka lahko nesvetleča, ostra, nekoliko daljša, na nekaterih mestih celo oguljena. Verjemite, z redno nego, predvsem pa s kvalitetno prehrano se bo ta kaj kmalu obnovila, zamenjala, zgladila in zasijala v vsej svoji lepoti. Predvsem črnim hrtom se dobro življenje nazorno kaže v njihovem izgledu – njihov kožuh se na soncu prav neverjetno bleščeče sveti.

 

Za izboljšanje kvalitete dlake po posvojitvi in vsakoletni redni menjavi dlake priporočamo nakup lososovega olja (dobite ga v vseh specializiranih trgovinah za male živali), ki se ga redno dozira med obroke hrane.

Pri nekaterih greyhoundih se pojavlja t. i. sindrom golih stegen (ali BTS – Bald Thighs Syndrom). Gre za izgubo dlake na stegnih, ki je morda za lastnike estetsko moteča, hrtovega zdravja pa ne ogroža. Vzrokov za ta pojav je več, med najbolj verjetnimi je zagotovo nenehni stres, kateremu so greyhoundi izpostavljeni med tekmovalnim obdobjem življenja. (Več o tem pojavu si preberite v prispevku Sindrom golih stegen.) Za omilitev sindroma golih beder svetujemo, da svojemu hrtu redno (vsak dan več mesecev) v jutranji obrok vmešate zvrhano žlico v vodi namočenih bio ovsenih kosmičev in žličko hladno stiskanega kokosovega olja. (O koristnosti kokosovega olja za pse si preberite v prispevku Za vse dobro kokosovo olje.)

 

 

 

     ● ČIŠČENJE ZOB. Zobje vašega hrta bodo ob prihodu verjetno v poraznem stanju. Deloma je potrebno to pripisati že njihovi genski predispoziciji, saj so nagnjeni k nabiranju zobnega kamna in razvoju paradontalne bolezni, veliko pa tudi njihovemu načinu prehranjevanja v »prejšnjem« življenju. Hranili so jih namreč s skrajno nekvalitetno hrano: greyhounde pretežno z mehko (grizli tako skorajda niso, pa tako do samodejnega čiščenja ni prišlo), galgi in podenci pa so se morali zadovoljiti z ostanki hrane, s suhim kruhom in trupli piščancev. Zato vam svetujemo, da jim najprej kupite nekaj žvečljivih priboljškov (kosti, trakovi, goltanci, sapniki, bikovke itn.), ki precej pomagajo pri odstranjevanju zobnih oblog. Kasneje pa se je dobro odločiti tudi za redno čiščenje zob s ščetko. Na ščetkanje ga navajajte postopoma: najprej mu poskusite pregledati zobe, nato mu zobno pasto počasi nanašajte s prstom, šele nato začnite s ščetkanjem z gumijasto ščetko (to naj zmeraj poteka od zgoraj navzdol). Po vsaki od navedenih faz hrta močno pohvalite. Priporočljivi priboljšek za pohvale ob negi zob je sir – ta pomaga zmanjševati količino škodljivih bakterij, ki so prisotne v plaku (skoraj brezbarvnem sloju na zobeh). Ustne higiene svojega hrta ne smemo zanemarjati, saj lahko v nasprotnem primeru privede do paradontalne bolezni, posledično pa tudi do usodnih okvar vitalnih notranjih organov. (Več o čiščenju zob si lahko preberete v prispevku Nega zob in ustna higiena pri odsluženih hrtih.)

     ● STRIŽENJE KREMPLJEV. Predolgi kremplji hrta ovirajo pri hoji, pojavijo pa se lahko tudi različne deformacije prstov, zato je striženje krempljev več kot priporočljivo. Kremplji so predolgi, če se pri stoji dotikajo tal oz. jih pri hoji na asfaltu slišimo, kako udarjajo v tla.

 

Mnogi lastniki imajo ponavadi pri striženju krempljev vsaj manjši zadržek – bojijo se namreč, da bodo svojega hrta s kleščami (ustrezen in dovolj močan pripomoček lahko kupite v veterinarski ambulanti) poškodovali – mu odščipnili del živca v kremplju. To se sicer lahko zgodi še posebej pri temno obarvanih krempljih (pri belih oz. prozornih je zaključek živca praviloma jasno viden), pa vam zato priporočamo, da si poleg vedno pripravite nekaj otroškega pudra, s katerim boste ustavili morebitno krvavitev. (Na srečo, krvavitev praviloma ni močna, poškodba pa hrta pri hoji ne moti).

Predlagamo vam, da kremplje strižete redno (najbolje kar na vsakih štirinajst dni), pri tem pa odstrižete samo njihove konice – s tem namreč preprečujete, da bi se živci v krempljih prekomerno daljšali (z rednim striženjem se namreč živec v kremplju krajša in pomika nazaj proti svojemu korenu, pa tako sčasoma pridete do želene dolžine kremplja; pri nerednem striženju se živec podaljša skoraj do konice kremplja in nevarnost poškodb pri striženju je zato precej večja). Po končanem striženju je konice krempljev dobro pobrusiti še s pilico, da zgladimo neravne predele.

 

Razno

 

     ● ODHOD NA MORJE. Potovanje na morje je vedno vznemirljivo. Če s sabo vzamemo še svojega ljubljenčka, pa so počitnice zagotovo precej lepše. A da bo vse potekalo, kot je treba, je treba misliti na ogromno stvari – nenazadnje moramo s seboj vzeti vse najnujnejše potrebščine za svojega psa, poskrbeti za njegovo varnost, prehranjevanje, zdravje, udobno počutje itn. Problematika dopustovanja s psom je zelo obširna, pa vam predlagamo, da si pred pripravami na potovanje preberete prispevek Počitnice s psom od A do Ž, ki je v celoti posvečen tej temi.

 

Na tem mestu navajamo samo nekaj najosnovnejših napotkov:

     – pred odhodom na mediteransko področje nikar ne pozabite psa zaščititi pred srčno glisto, leishmaniozo itn.;

     – poskrbite, da pes ne bo izpostavljen preveliki pripeki in vročini;

     – zagotovite mu zadostno količino sveže pitne vode;

     – pazite, da vaš kuža ne bo pil slane vode ali vode iz bazenov, saj je v obeh primerih zanj škodljiva (v prvem primeru zaradi soli in   

različnih bakterij, v drugem pa zaradi klora in kemikalij);

     – pes naj se v vodi zadržuje samo v vaši navzočnosti in pod vašim nadzorom.