»Le kaj roji našemu greyhoundu po glavi?«

 

Od tekmovalnih greyhoundov ni v celem njihovem življenju nihče zahteval, da storijo karkoli sami od sebe, po svoji lastni pasji presoji in zaradi sebe. Edini prepovedi v njihovem življenju sta bili, da ne smejo napadati drug drugega in da na kratkih sprehodih ne grabijo oz. jedo hrane s tal. No, pa malce pojasnimo vse skupaj.

»Od trenutka, ko so me ločili od matere, sem približno leto in pol jedel, rastel in tekal s svojimi vrstniki po ogradah. Nato so me odpeljali na šolanje, saj se je začenjala moja tekaška kariera. V velikem poslopju s kletkami sem dobil povsem svoje “stanovanje”. Ležišče je bilo samo moje, nihče drug ni smel nanj in nikoli se me ni nihče dotikal, medtem ko sem spal. Navsezgodaj zjutraj so me prebudili jutranji šumi in opozarjali na to, da se začenja dan. Zaslišal sem avtomobile, ki so navsezgodaj pripeljali k zgradbi ali pa so vhodna vrata glasno zaškripala. Nenadoma so se prižgale luči in zaslišali so se hrupni glasovi … In tam daleč je vedno kakšen kuža nemirno lajal ali zavijal. Bil sem torej že povsem buden in povsem pri sebi, ko je k meni pristopil človek in me spravil iz kletke.

 

Jedel sem, ko so mi prinesli hrano, in to vsak dan natančno ob isti uri. Nihče me ni vprašal, ali sem morda lačen in kaj bi najraje jedel. In nihče mi ni prepovedal jesti hrane, ki je v mojem dosegu … Med jedjo me ni nihče motil niti prijemal moje posode, saj je bilo zelo pomembno, da sem vse pojedel in skledo nato polizal do čistega. 

 

Nikoli me tudi niso vprašali, če moram na potrebo. Peljali so me na trato in kmalu sem pogruntal, čemu so namenjeni ti kratki izhodi. In le če se mi je kdaj uspelo izmuzniti izpod nadzora, sem malce prosto tekal, si od daleč ogledal kakšno hišo in – kmalu spravil na noge vso srenjo okoli sebe. “Moji” ljudje so bili bodisi “natakarji”, ki so mi prinašali hrano, ali pa “sanitarni sluge”, ki so me vodili ven, da sem se v miru olajšal. Spoštuj človeka, pravijo. Saj se hecate, kajne?!

 

Dobro sem vedel, kaj se dogaja v poslopju, kjer sem bival, saj sem vse slišal, vse opazil. Presenečenj ni bilo, vse je potekalo enako, iz dneva v dan. Nekaj posebnega je bilo le takrat, ko sem zmagal ali dosegel dober rezultat na tekmi. Vse drugo pa se je dogajalo brez moje vednosti. In to je bilo zakoreninjeno globoko v meni, v mojem srcu; to je bila pač moja življenjska usoda …  

 

A ko se je izkazalo, da moja usoda vendarle ni dokončno zapečatena, se je od mene kar naenkrat pričakovalo, da sem “lepo vzgojena oseba, ovita v prelep krznen plašč”. Ljudje se ne zavedajo, da se z mano ni nihče pogovarjal in zato ne razumem človeške govorice. Do sedaj sploh nisem vedel, da imam tam nekje zapisano svoje ime, saj me ni nihče klical po njem. Nikoli niso zahtevali, da storim karkoli kot posameznik … Vedno je bilo za menoj celotno krdelo, pripadal sem skupini in v njej sem se počutil varnega. Prav vse smo počeli skupaj, kot trop. Posameznik z imenom sem bil samo na tekmah, pa še tam nisem bil nikoli sam.

 

Kar naenkrat pa se od mene pričakuje, da se bom povsod primerno obnašal, čeprav me ni nihče naučil kako. Želijo, da jim sam nakažem, kdaj moram na potrebo, da se takoj odzovem na njihov klic in pritečem, da ne lezem na določeno ali kar na vse pohištvo v svojem novem “stanovanju”. In bog ne daj, da zmažem hrano s pulta ali mize. Kar naenkrat sem se – brez vsakršnega opozorila – znašel v zame povsem tujem svetu. 

 

Skoraj vse, kar naredim, je narobe. Nenadoma sem čisto sam. Sem samo ljubljenček brez kakršnih koli zadolžitev, vsi pa pričakujejo, da poznam njihov ustaljeni red in vsa pravila, čeprav se mi zdi, da sploh ne obstajajo. (Mnogi se jezijo: “Sploh mi ne pove, kdaj mora iti ven!” Mi lahko poveste, kakšno pravilo je to?!) Saj poznate tisto šalo, ko se na cesti srečata dva kužka: “Kako ti je ime?” “Moje ime je Ne, ne, ti porednež! Kako je pa tebi?” A žal meni to ni smešno. Varnih kotičkov ni več, vse se zgodi nenapovedano, brez opozoril. In nič več ne velja: v krdelu je moč. Pa se zbudiš dva centimetra od zabuhlega človeškega obraza, ki bolšči vate! (In dejstvo je, da bi pred zadahom nekaterih še gorila pobegnila.) Kako pa naj vem, da me ne bo to strašilo, ki se steza nad menoj, pojedlo za kosilo? (Vas moram res, dame, vprašati, kako bi se ve počutile, če bi se nekdo, ki ga komaj poznate, sklanjal nad vami in vas opazoval med spanjem? Ah, moških niti ne vprašam za komentar.)

 

Kar naenkrat sem ostal čisto sam doma, prvič v svojem življenju, v neznanem okolju in prostoru, in pojma nimam, kaj se bo zgodilo in kako dolgo bo trajalo, preden se bo spet kdo prikazal na vratih …«

Smo vam prve misli, ki strašijo vašega posvojenčka, dovolj nazorno prikazali? Če vaš pravkar posvojeni greyhound ne bo prvih nekaj dni na varnem v kletki, lahko praska po zidovih, skoči skozi okno ali čez ograjo. Obupno bo iskal nekaj znanega, kar mu bo povrnilo občutek varnosti, domačnosti. Če se bo znašel sam na prostem, bo pač zaupal tistim občutkom, ki jih pozna iz “prejšnjega” življenja: predal se bo skrajnemu adrenalinu, žvižgu vetra v ušesih, noremu bitju srca v prsih in neustavljivemu teku do zadnjih moči – dokler ne omahne pred avtomobilom.

 

Pogosto je kazen prva resna greyhoundova izkušnja z novo družino. To je zanj nekaj čisto novega, saj tega prej še nikoli ni okusil, zato je – v vsem tem kaosu, ki ga obkroža – še bolj zmeden. In kaj mislite, katera je najpogostejša človekova reakcija na neprimerno vedenje psa? Žal, živimo v nasilni družbi, kjer je odgovor na vsa nesprejemljiva dejanja klofuta, udarec, brca, tepež ali frcanje po nosu. Če dobro premislimo, je včasih prav vsaka uspešna posvojitev hrta pravi čudež.

 

Pravijo, da odrasli psi dosegajo stopnjo razvoja šestletnega otroka. Toda, kdo med nami pa bi šestletnega otroka, ki je pravkar prestopil prag našega doma, pustil za kar nekaj ur čisto samega doma in pričakoval, da bo po našem prihodu domov vse v najlepšem redu. Če je vaš odgovor pritrdilen, bi bilo najbrž čisto prav, če bi vas kdo obtožil, da otroka zlorabljate, ga zanemarjate in izpostavljate nevarnosti. Dejstvo pa je, da ljudje vse to počnemo greyhoundom in tu tiči glavni razlog, zakaj je toliko neuspešnih posvojitev. 

 

Veliko psov so že vrnili v zavetišče preprosto zato, ker lastniku niso znali pokazati, da morajo nujno na potrebo. Ali pa, ker so skakali na ljudi, lezli na pohištvo, “počistili” pult …, pa zaradi ločitvene tesnobe, hrtove neprimerne reakcije – renčanja ali ugriza, ko so ga prestrašili ali poškodovali. Torej poskušajmo razumeti: včasih je njegova edina “napaka” le ta, da se ne more takoj vklopiti v vašo družino. Pač še ni osvojil vseh tistih spretnosti in védenj, ki jih je šestletni otrok pridobival od malega po naravni poti. Zato nujno potrebuje nekaj naše pomoči in razumevanja. 

 

Kathleen Gilley