Živeti z leishmaniozo

Psi z leishmaniozo lahko živijo dolgo in izpolnjeno. Tako kot vsi psi si zaslužijo ljubezen in srečno življenje pri družini. Nikar ne dopustimo, da v zavetišču zapadejo v žalost in osamljenost.

 

Pred vami je pričevanje posvojiteljev Annalise in Simonea, ki sta se odločila, da poslušata srce in posvojita galga Espartaca. Z odločitvijo sta osrečila ne samo njega, ampak tudi sebe. Za vse je življenje sedaj lepše in bogatejše.

IMG_8892-09-11-19-14-32.jpg
ESPARTACO
ESPARTACO, posvojili bi te tisočkrat!

Odločitev za posvojitev psa, če je seveda zavestna in premišljena, za seboj zagotovo potegne dvome in vprašanja, pa tudi neopisljiva čustva in veliko, veliko veselja. Odločitev za posvojitev bolnega psa pa je naravnost strašljiva. Še preden kuža pride k nam, se soočimo s strahom, da ga bomo videli trpeti, ga morda celo zelo hitro izgubili; preveva nas bolečina – oprijemljiva, konkretna in razumljiva. V sebi premlevamo, ali nam bo uspelo, bomo imeli dovolj moči, materialnih sredstev in znanja za reševanje tako čustvene in boleče situacije.

 

Kuža z leishmaniozo ima v zavetišču zelo malo možnosti, da ga posvojitelji izberejo med mnogimi, ki čakajo na dom. Bolezen je kronična, simptomi različni, nepredvidljivi, izid že vnaprej določen ... in tako pes obstane v zavetišču in z žalostjo gleda v prihodnost. Vrstijo se dnevi, meseci, nato leta. Rešen sicer je, a se zanj nihče ne zanima.

Dejstvo pa je, da je leishmanioza v zgodnji fazi odkritja in ob ustrezni terapiji obvladljiva in jo lahko imamo zlahka pod nadzorom. Žal pa v zavetišču obolelemu psu ne morejo zagotoviti večletnega primernega zdravljenja in prav tu je narejena ogromna škoda, velikokrat tolikšna, da je ne moremo več popraviti. Terapija zahteva veliko sredstev; podrobne krvne preiskave je potrebno opravljati običajno dvakrat na leto. A to je dejansko majhna »žrtev« v primerjavi z ljubeznijo in vdanostjo, ki ju prejmemo ob posvojitvi takega psa. Zato je tako zelo pomembno, da obolelega psa iz zavetišča spravimo čim prej (zdravljenje je zgodnji fazi obolevnosti uspešnejše in neprimerljivo cenejše).

 

Poudariti moramo, da leishmanioza NI nalezljiva za druge živali, s katerimi kuža živi ali jih srečuje na sprehodih. Možnosti prenosa so smešno zanemarljive – v stotinkah odstotka celo za območja, kjer je ta bolezen najbolj razširjena. Dokler simptomov bolezni še ni, lahko le-ta ostaja leta in leta latentna, pes pa živi polno in zadovoljujoče.

IMG_8887-09-11-19-14-32.jpg
Posvojen februarja 2018

Espartaco, naš ljubljeni galgo, je v zavetišču povsem neopazen preždel več kot dve leti. Pa je resnično čudovit kuža, s sončnim značajem in ogromno željo po življenju. Njegova bolezen je stabilna, pod nadzorom smo celo prenehali s farmakološkim zdravljenjem, saj se krvne vrednosti že nekaj časa gibljejo v normalnih okvirih. Skupaj nam je lepo, Espartaco se igra in teče z drugimi psi, vsak dan prejme našo naklonjenost in ljubezen, s svojim velikim smislom za humor pa nas tudi vsak dan nasmeji. V preteklosti smo vsak po svoje predelovali svoje strahove, dvome, sedaj pa nas vse skupaj poganja zavedanje, da smo psu, ki ga je preteklost tako zelo prizadela, omogočili dostojno, srečno življenje – mu podarili »individualnost«, vidljivost – možnost, da izrazi sebe, svoja nagnjenja in potrebe. Bolezen ga ne obremenjuje, pred nami vsemi je nešteto priložnosti, da skupaj rastemo in sprejemamo najlepše. Ko je prišel k nam, smo pred seboj videli čudovito bitje, ki živi za sedanjost, preprosto uživa – tu in zdaj. Vsak dan je zanj posebno darilo, pa smo skupna doživetja kot taka začeli sprejemati tudi mi sami.

IMG_3677-09-11-19-14-32-1024x770.jpeg
IMG_0874-09-11-19-14-32-1024x768.jpeg

Če (ko) bo Espartaco imel zdravstvene težave, bomo ob njem in z njim. Misel, da se s tem, kar mu bo izpisalo življenje, ne bo soočal sam, nam daje moč in pogum. Zavedamo se, da smo se sami odločili za to izkušnjo v življenju, vendar pa je bil prihod Espartaca v naš dom naša najboljša življenjska odločitev. Prinesla nam je angela, preoblečenega v nežnega, postavnega galga ... Espartaco, isto bi storili tisočkrat!

Za Pet Levrieri: Gaudenzia Martinengo; prevedla in priredila: Vanda Babič

espa10.jpg