ESPARTACO, posvojili bi te tisočkrat!

​

Odločitev za posvojitev psa, če je seveda zavestna in premišljena, za seboj zagotovo potegne dvome in vprašanja, pa tudi neopisljiva čustva in veliko, veliko veselja. Odločitev za posvojitev bolnega psa pa je naravnost strašljiva. Še preden kuža pride k nam, se soočimo s strahom, da ga bomo videli trpeti, ga morda celo zelo hitro izgubili; preveva nas bolečina – oprijemljiva, konkretna in razumljiva. V sebi premlevamo, ali nam bo uspelo, bomo imeli dovolj moči, materialnih sredstev in znanja za reševanje tako čustvene in boleče situacije.

 

Kuža z leishmaniozo ima v zavetišču zelo malo možnosti, da ga posvojitelji izberejo med mnogimi, ki čakajo na dom. Bolezen je kronična, simptomi različni, nepredvidljivi, izid že vnaprej določen ... in tako pes obstane v zavetišču in z žalostjo gleda v prihodnost. Vrstijo se dnevi, meseci, nato leta. Rešen sicer je, a se zanj nihče ne zanima.

​

Dejstvo pa je, da je leishmanioza v zgodnji fazi odkritja in ob ustrezni terapiji obvladljiva in jo lahko imamo zlahka pod nadzorom. Žal pa v zavetišču obolelemu psu ne morejo zagotoviti večletnega primernega zdravljenja in prav tu je narejena ogromna škoda, velikokrat tolikšna, da je ne moremo več popraviti. Terapija zahteva veliko sredstev; podrobne krvne preiskave je potrebno opravljati običajno dvakrat na leto. A to je dejansko majhna »žrtev« v primerjavi z ljubeznijo in vdanostjo, ki ju prejmemo ob posvojitvi takega psa. Zato je tako zelo pomembno, da obolelega psa iz zavetišča spravimo čim prej (zdravljenje je zgodnji fazi obolevnosti uspešnejše in neprimerljivo cenejše).

 

Poudariti moramo, da leishmanioza NI nalezljiva za druge živali, s katerimi kuža živi ali jih srečuje na sprehodih. Možnosti prenosa so smešno zanemarljive – v stotinkah odstotka celo za območja, kjer je ta bolezen najbolj razširjena. Dokler simptomov bolezni še ni, lahko le-ta ostaja leta in leta latentna, pes pa živi polno in zadovoljujoče.