top of page

 

Hrti in otroci

 

Lahko bi zgolj napisali, da so hrti znani po svoji naklonjenosti do otrok, se radi zadržujejo v njihovi bližini (pogosto so njihovi najboljši prijatelji ali celo zaščitniki) in da tako za posvojitev hrta v družino z majhnim otrokom ni zadržkov. A to še zdaleč ne zadostuje.

 

 

 

Najprej poglejmo hrtjo plat bodočega prijateljstva z otrokom – mnogi rešeni hrti so bodisi živeli ali pa vsaj del svojega življenja preživeli na ulici (govorimo predvsem o galgih, lurcherjih in podencih). Kako trpke so njihove življenjske izkušnje ne ve nihče, morda so v tem času doživeli tudi kakšno neljubo srečanje z otroki …, pa nekateri izmed njih občutijo še po posvojitvi določen strah pred otroki. Načeloma ga počasi in z razumevanjem lastnika počasi »preraste«, na slabe izkušnje pozabi in zaživi sproščeno družinsko življenje skupaj z otrokom. Vseeno pa moramo računati na to, da bomo morali v začetnem obdobju spoštovati njegovo morebitno zadržanost do otrok in mu omogočiti, da se pred hrupom in bližino otrok umakne v zanj varen prostor. Nikar ga ne silite v bližino otrok, za ta korak naj se postopoma odloči sam.

hrtiotroci11.jpg

Zavedati se morate, da bo lahko hrt višji od vašega otroka, pa ga bo zato lahko nižje rangiral v svojem človeško-pasjem krdelu. Otrokovo morebitno neprimerno ali nadležno vedenje do sebe bo zato verjetno sprejemal manj strpno kot od članov družine, ki so po njegovi presoji (kot vodje krdela) višje uvrščeni na vrednostni listi. Starši boste morali tako psu postaviti meje in mu ne dovoliti, da bi otroka uvrstil na sebi podrejeno mesto v krdelu. Obenem pa vsak pes, pa tako tudi hrt, od vseh članov družine zahteva spoštljiv odnos, svoj lasten prostor, pravico do miru med počitkom in hranjenjem. Pa seveda tudi to, da ob srečanju z njimi ne doživlja telesnih neprijetnosti v smislu vlečenja in cukanja za ušesa, rep in tačke, skakanja po njem med počitkom, kričanja ali celo vtikanja prstov v oči in usta. Hrt bo nenazadnje v vaše življenje vstopil v starosti nekaj let – s svojim izoblikovanim značajem in potrebami odraslega psa. Hrti na splošno v svojem življenju potrebujejo veliko miru (pač ne spadajo med »hiperaktvine« pse) – in tu morajo svojo nalogo opraviti predvsem starši. Vse nestrpnosti, ki nastopijo na hrtji strani prijateljstva z otrokom, ponavadi izvirajo prav iz te enostavne, a tako pomembne potrebe … hrti pač potrebujejo svoj mir!

 

Pa poglejmo še otrokov vidik sobivanja s hrtom. Otroke od najzgodnejše dobe fascinira pasje mehko, toplo in kosmato telo. Radi se ga dotikajo, zanje je to plišasti medvedek, ki hodi, se oglaša, lula in kaka drugače kot ostali v družini. Tako čudovito je raziskovati njegove očke, ušeska, tačke … o, kako čudovita igrača. Hrti so za to še tako primerni, saj so že po naravi mirni, tolerantni, prizanesljivi; pustijo se vleči za rep, ušesa itn. A ko je mera res skoraj do vrha polna, se hrt začne umikati. Odraslim na različne načine sporoča, da mu je neprijetno. Do tovrstne situacije ne bi smelo nikoli priti, saj morajo starši že veliko prej odreagirati, pravzaprav morajo otroku že na samem začetku prepovedati tovrstno početje. A žal se velikokrat zgodi, da celo na tej stopnji psi ostanejo brez pomoči odraslih … in nelagodje psa se zato samo še stopnjuje, pa žal prihaja do neljubega pasjega odreagiranja, kar priča o resnično ogromni stiski, v kateri se je znašel. Mnogi tega ne želijo slišati, žal pa stoodstotno drži – za ugriz domačega psa so v prvi vrsti odgovorni starši, ki niso poskrbeli niti za varnost svojega otroka niti za spoštovanje pasje zasebnosti. Vaša odgovornost je, da se naučite prepoznati hrtovo telesno govorico in opozorila, ki vam jih nenehno pošilja … Pes otroka v lastni družini namreč nikoli ne ugrizne iz ljubega miru – to je v vsakem pogledu njegovo skrajno dejanje, je njegov klic na pomoč, ko psa privedemo v brezizhoden položaj!

 

Že od prvega trenutka je treba skrbno in dosledno vzgajati oba. Če otroka ne morete prepričati, da psa pusti na miru in mu ne povzroča nelagodja, je morda prav, da še nekoliko počakate s posvojitvijo ali pa se zanjo sploh ne odločite.

Nikar se o posvojitvi hrta v družino z majhnim otrokom ne odločajte prehitro. Dobro premislite, ali boste ob otroku imeli dovolj časa in energije skrbeti še za tako velikega psa. Le z zavestno in odgovorno odločitvijo bo celotna družina na dobri poti, da bo zaživela v sožitju s svojim psom, hrtu pa ne bo grozilo, da bo še drugič ostal brez doma. V pomoč pri odločitvi vam na tem mestu ponujamo nekaj »kosti« v premislek.

     ● Hrt oz. pes ni igrača za otroka ali njegova družba, medtem ko se starši ukvarjajo s čim drugim.

     ● Hrta ne posvajajte zato, ker si ga je zaželel vaš otrok, ampak ker ga želite imeti vi. (Otroku kupite raje plišasto igračko.) Za psa boste namreč vi skrbeli, otroci pa se bodo tej skrbi samo pridruževali.

     ● Nikoli ne smete pustiti, da se otrok in hrt igrata sama – npr. v drugi sobi brez vašega nadzora.

     ● Otrok naj ne bo nikoli sam doma s psom – saj le-ta ni usposobljena varuška.

    ● Vsakič, ko začutite hrtovo nelagodje, mu morate omogočiti, da se umakne v drug prostor. Otroka že od samega začetka učite, da mora psa na njegovem ležišču vedno pustiti na miru, se ga ne dotikati, buditi ali kričati nanj. V veliko pomoč je lahko kletka, ki lahko postane varno zavetišče za hrta, v katero vaš otrok nikoli nima vstopa. Na začetku skupnega sobivanja psu omogočite, da se počasi navadi na živahnost vašega otroka in njegovih prijateljev.

     ● Otroka morate že od prvega dne učiti pravil spoštljivega odnosa do psa. Je vaš otrok že v tolikšni meri dovzeten in razume, da NE SME:                   

     ♦ psa vleči za katerikoli del njegovega telesa ali vtikati prste v njegove oči in ušesa, saj je pes živo bitje in ga to boli, ali pa mu je vsaj pri tem neprijetno;

     ♦ skakati po njem, medtem ko leži na svoji blazini – nekateri hrti lahko svoje ležišče tudi ljubosumno varujejo, zato nikakor ni priporočljivo, da se jih na blazini moti pri počivanju;

     ♦ ga buditi iz spanja – nekatere hrte so njihovi prejšnji lastniki na Irskem in v Španiji zbujali na grobe načine (npr. tudi z elektrošoki) in na tak način pri njih spodbujali eksplozivnost in hitro odzivnost, zato je nujno, da se jih vedno zbuja najprej z zvokom (ga pokličemo po imenu) in šele nato dotika, saj lahko v nasprotnem primeru planejo, podrejo otroka, vanj zarenčijo itn.; hrti pogosto spijo z odprtimi očmi, zato se svojemu hrtu ne približujte, dokler ne dvigne glavo in jasno vidite, da je buden;

     ♦ ga objemati in stiskati k sebi, saj se pri tem dejanju počuti utesnjeno; še posebej pri greyhoundih opozarjamo, da svoje glave ne smemo nikoli tesno privijati k njegovi, saj ga s tem spravimo v veliko stisko, kar je lahko za nas tudi nevarno;

     ♦ psu strmeti naravnost oči – v pasji telesni govorici namreč to pomeni pretečo nevarnost (hrti, npr. galgi, človeku na splošno težko pogledajo naravnost v oči, še posebej od blizu),

     ♦ kričati in vpiti nanj, sploh med spanjem,

     ♦ ga motiti pri hranjenju in mu celo jemati hrano iz sklede?

     ● Nikakor ne priporočamo, da bi hrt spal v isti postelji skupaj z otrokom, saj so hrtove reakcije med spanjem in zbujanjem lahko nepredvidljive.

     ● Otroku nikoli ne dovolite, da bi hrta peljal sam na sprehod. Le-ta je zanj preprosto premočan – če bo pred seboj zagledal dovolj mamljivo vabo ali pa se zelo prestrašil (dovolj je že kolesar, ki hrta z veliko hitrostjo prehiti od zadaj), bo otroka lahko potegnil na cesto (!), ga podrl po tleh, mu pobegnil itn. Ta sprva prijetna pustolovščina se lahko za oba konča zelo tragično. Na sprehodu naj bo torej povodec vedno v vaših rokah.

      ● Učenje in morebitno šolanje psa je vedno v pristojnosti odraslih ljudi, ne pa majhnih otrok. 

      ● Svojega otroka naučite, da vedno zapira vrata za seboj – tako v stanovanju, na vrtu, v avtomobilu … Tako otroka in hrta navadite, da se vrata odpro vedno šele takrat, ko ima hrt nameščeno ovratnico in je varno pripet na povodcu.

Življenje rešenega hrta v družini z majhnim otrokom je lahko ena lepših posvojitvenih zgodb – pomembno je le, da se starši dobro zavedajo svoje velike odgovornosti. Odrasli smo namreč tisti, ki na eni strani pri otroku razvijamo njegovo vseživljenjsko naklonjenost in primerno spoštljiv odnos do psa (nenazadnje pa tudi do vseh ostalih živih bitij), na drugi pa tudi skrbimo, da ne bi kuža zaradi napačnega in neprimernega ravnanja našega otroka postal nestrpen in plašen na splošno do vseh otrok.

bottom of page