Edini res varni način, da jih zagotovo ohranimo pri življenju, je, da jih imamo vedno na povodcu in jih spuščamo le v prostorih, ki so ograjeni z vseh štirih strani …, ali pa na področjih – travnikih, ki so tako daleč od prometnih poti, da jih hrt ne more doseči (npr. da prehod do ceste onemogoča naravna prepreka). Tudi nekatere morske peščene plaže so izolirane od prometa in drugih živali in zato sorazmerno varne. Vseeno pa moramo vedno, kolikor se le da, območje pred prosto igro greyhounda natančno preveriti …

 

Tudi vaše »udomačeno« dvorišče zna biti nevarno za spuščanje. Osebno poznam trenerko poslušnosti v pasji šoli, ki je svoja vrhunsko izšolana whippeta izgubila pred hišo, ko ju je spustila iz avta, da bi skupaj vstopili v hišo. Morala bi le prestopiti hišni prag. A kaj, ko je bila v bližnjem grmovju skrita mačka … Pognala sta se za njo na prometno ulico.

 

Ta žalostna zgodba mi vedno odmeva v mislih, ko svojo devetletnico Sheeno pripenjam na povodec, preden skupaj prečkava pot od avtomobila do hišnih vrat. Resda nikoli ni bila prav dobra pri šolanju, saj sva se tri leta trudili za spričevalo osnovnega usposabljanja in še nekaj let za višjo stopnjo. Šolanja nisva nikoli zaključili, glede na to, da je v vsem tem času postala že dama srednjih let in se mi nadaljevalno šolanje ni zdelo več smiselno.

 

Vseeno pa še danes zelo dobro obvlada osnovna povelja. Nama pa to ni pomagalo nekaj tednov nazaj, ko sva skupaj hodili od avta do hiše; v eni roki sem držala njen povodec, v drugi pa polno vrečko špecerije iz trgovine. Na naši verandi je ležala sosedova mačka in Sheena se je brez obotavljanja noro pognala za njo. Povodec mi je sfrlel iz rok in klici »Pridi!« so le v prazno odmevali po ulici. Obe – Sheena in mačka – sta izginili izpred mojih oči. Nedaleč stran poteka glavna prometna žila – vedno polna jeklenih konjičkov … Ko sem jo lovila, je že na naši ulici mimo mene švignilo precej avtomobilov. Zagrabila me je popolna panika. Sheena je bila od nekdaj moja ljubljenka in prav vse stvari sva počeli skupaj. Célo svoje življenje je ponoči spala tesno ob meni, zvita ob mojih prsih. Misel, da se lahko najina pot konča na bližnji štiripasovnici, me je spravljala v obup. Nakar zaslišim sosedov klic, naj se vendar obrnem, saj mi psička stoji za hrbtom. Ko ji je mačka ušla izpred oči, se je končno odzvala na klice in prišla k meni. Po glavi je bila vsa zelena od trave, blazinice na šapah je imela odrgnjene od asfalta, a bila je neizmerno zadovoljna sama s sabo. Povodec se je je še vedno držal. Z olajšanjem sem ga prijela in jo odpeljala v hišo. Včasih se nam nasmehne sreča!