greyhounda RUBBLE in ZOMMER
ROCKET
Pasma: greyhound
Spol: samček
Barva: rjava in bela
Višina: 70 cm
Datum rojstva: 20. november 2018
Greyhoundica ATENA (ex. TRAFFIC)
Pravijo, da je strup v majhnih stekleničkah ... Verjemite, tudi lepota! Atena (ex. Traffic) je čudovita v svoji drobni mikavnosti in uglajenosti! Veseli smo, da si za vedno z nami! Srečno! 💛🧡💚💙❤️💜🍀🍀
Prosto spuščanje greyhoundov
Pred tremi leti se je na razstavi psov pri meni in mojih psih zaustavil mlad par. Zanimali so ju greyhoundi: kakšen je njihov značaj, kje in kako bi prišla do mladička … Šest mesecev kasneje sta mi predstavila svojo šest mesecev staro – rjavobelo – čudovito mladičko Chloe, izredno inteligentnega in smelega pogleda. Živela sta v bližnjem študentskem naselju, pa sem se v naslednjih letih večkrat oglasila pri njiju, ko me je pot zapeljala tod mimo.
Ko pa sem letošnjo pomlad imela prvič v osmih letih leglo mladičev, me je par poklical po telefonu in me prosil, če si lahko prideta ogledat moj hrtji naraščaj. Ob njunem prihodu sem ju seveda povprašala, kako je Chloe. S solzami v očeh sta mi povedala, da jo je pred štirinajstimi dnevi povozil avto. Ob njuni hiši je park, kjer je Chloe vedno prosto tekala in se igrala s psi iz soseske. Na eni strani parka teče ulica, za njo pa se razteza odprto polje. In neke noči je bil na tem širokem travniku zajec. Chloe ga je zagledala in stekla za njim čez cesto – naravnost pred avtomobil. Bila je na mestu mrtva. Mladi par si je torej želel mladička, da bi lahko v novi ljubezni utopil svojo veliko žalost ob izgubi ljubljene greyhoundice.
Nekajkrat sta me obiskala in na enem izmed obiskov sta me vprašala za mnenje, koliko treningov običajno potrebuje greyhound, da se vedno odzove na lastnikov klic – tudi med zasledovanjem vabe. Moj odgovor je bil enostaven: prav nobeno usposabljanje, pa naj bo še tako dolgo in uspešno, lastniku ne zagotavlja, da bo njegov greyhound svoj lov prekinil na lastnikov ukaz. Sama sem se temu idealu približala le s svojima Sonny in Tigerjem. S treningi smo pričeli, ko sta dopolnila tri mesece in vaje poslušnosti z njima ponavljali prav vsak dan do njunega drugega rojstnega dne. Osnovno šolanje sta zaključila pri sedmih mesecih, nadaljevalno v starosti dveh let. Ko sta bila še mladička, sem posvojila muco, ki je odraščala z njima; sobivanje z mačko je vsaj malo omililo njuno občutljivost na zunanje, potepuške mačke. Živela sem v manjšem naselju in vsak dan sem z njima pretekla nekaj kilometrov, vendar sem ju imela pri tem vedno privezana. Spuščala sem ju le v varno ograjenih prostorih. Pri nobenem od kasnejših generacij svojih greyhoundov nisem imela tolikšnega nadzora kot pri njiju.
Prepričani bodite, da se bo vaš greyhound pognal za vsako mačko, veverico, zajcem (in včasih tudi za majhnim kuštravim kužkom), če jih bo le zagledal v svoji bližini. Lovil jih bo brez predaha, pri tem pa ne bo opazil mimovozečih avtomobilov, bodeče žice in drugih nevarnosti. Lahko ga sicer naučite, kako naj preskoči nevarno žico, nikakor pa ne, kako prečkati cesto s hitrostjo nad 60 km/h in priti vedno varno na drugo stran ceste.
Edini res varni način, da jih zagotovo ohranimo pri življenju, je, da jih imamo vedno na povodcu in jih spuščamo le v prostorih, ki so ograjeni z vseh štirih strani …, ali pa na področjih – travnikih, ki so tako daleč od prometnih poti, da jih hrt ne more doseči (npr. da prehod do ceste onemogoča naravna prepreka). Tudi nekatere morske peščene plaže so izolirane od prometa in drugih živali in zato sorazmerno varne. Vseeno pa moramo vedno, kolikor se le da, območje pred prosto igro greyhounda natančno preveriti …
Tudi vaše »udomačeno« dvorišče zna biti nevarno za spuščanje. Osebno poznam trenerko poslušnosti v pasji šoli, ki je svoja vrhunsko izšolana whippeta izgubila pred hišo, ko ju je spustila iz avta, da bi skupaj vstopili v hišo. Morala bi le prestopiti hišni prag. A kaj, ko je bila v bližnjem grmovju skrita mačka … Pognala sta se za njo na prometno ulico.
Ta žalostna zgodba mi vedno odmeva v mislih, ko svojo devetletnico Sheeno pripenjam na povodec, preden skupaj prečkava pot od avtomobila do hišnih vrat. Resda nikoli ni bila prav dobra pri šolanju, saj sva se tri leta trudili za spričevalo osnovnega usposabljanja in še nekaj let za višjo stopnjo. Šolanja nisva nikoli zaključili, glede na to, da je v vsem tem času postala že dama srednjih let in se mi nadaljevalno šolanje ni zdelo več smiselno.
Vseeno pa še danes zelo dobro obvlada osnovna povelja. Nama pa to ni pomagalo nekaj tednov nazaj, ko sva skupaj hodili od avta do hiše; v eni roki sem držala njen povodec, v drugi pa polno vrečko špecerije iz trgovine. Na naši verandi je ležala sosedova mačka in Sheena se je brez obotavljanja noro pognala za njo. Povodec mi je sfrlel iz rok in klici »Pridi!« so le v prazno odmevali po ulici. Obe – Sheena in mačka – sta izginili izpred mojih oči. Nedaleč stran poteka glavna prometna žila – vedno polna jeklenih konjičkov … Ko sem jo lovila, je že na naši ulici mimo mene švignilo precej avtomobilov. Zagrabila me je popolna panika. Sheena je bila od nekdaj moja ljubljenka in prav vse stvari sva počeli skupaj. Célo svoje življenje je ponoči spala tesno ob meni, zvita ob mojih prsih. Misel, da se lahko najina pot konča na bližnji štiripasovnici, me je spravljala v obup. Nakar zaslišim sosedov klic, naj se vendar obrnem, saj mi psička stoji za hrbtom. Ko ji je mačka ušla izpred oči, se je končno odzvala na klice in prišla k meni. Po glavi je bila vsa zelena od trave, blazinice na šapah je imela odrgnjene od asfalta, a bila je neizmerno zadovoljna sama s sabo. Povodec se je je še vedno držal. Z olajšanjem sem ga prijela in jo odpeljala v hišo. Včasih se nam nasmehne sreča!
Greyhounde imam že petindvajset let in na srečo še nobenega ni zbil avtomobil. Zahvaliti se moram predvsem svojemu večnemu dvomu, saj jim nikoli popolnoma ne zaupam. Zato jih imam vedno na povodcu. Sem namreč stoodstotno prepričana, da bi lovili vsako mačko, veverico, zajca ali manjšega psa, če bi jih zagledali pred seboj. Zato moji hrti prosto tekajo le na tečajih, hrtjih druženjih v ograjenih prostorih in doma na našem vrtu. Ko smo še živeli v hiši brez vrta, sem jih pozno zvečer vozila na bližnje prazno golf igrišče, kjer smo bili pred avtomobili varni, in jih spuščala po enega ali dva skupaj, da so se natekli po mili volji. Ponoči tam ni bilo veveric in zajcev, pa tudi mačke se na praznem igrišču niso zadrževale. Enega izmed hrtov je nekoč resda premamila račka v bližnjem ribniku, a to je bila edina motnja v vsem tem času, kar smo zahajali tja.
Zgodb hrtjih lastnikov – začetnikov, ki so svojim greyhoundom zaupali do te mere, da so jih prosto spuščali v bližnjih parkih, in jih žal izgubili v trku z avtom, je žal vse preveč. Prvo dejstvo/pravilo odgovorne oskrbe greyhounda je zavedanje, da se hrt med lovom ne bo odzval na naš klic – dokler vabe ne bo izgubil iz svojega vida. To je pred vsako posvojitvijo ali nakupom hrta potrebno vcepiti vsakemu novemu lastniku – bolje tako, kot pa, da kasneje zaradi svoje nevednosti trpijo ob izgubi svojega prvega ljubljenega hrta. Eno največjih zadovoljstev sobivanja z greyhoundom je zagotovo opazovanje njegovega vrtoglavega in svobodnega teka …, hkrati pa je največji izziv vsakega lastnika, da najde ustrezen način in prostor, kjer bo noro užival v svojem brezglavem dirjanju, a bo to počel varno …
Patricia Gail Burnham