top of page

 

Nekaj nasvetov ob posvojitvi ibiškega psa

 

Življenjska usoda lovskih ibiških hrtov v Španiji je na veliko žalost ljubiteljev živali enaka trpki usodi galgov. Nemočni, podhranjeni, dehidrirani, pretepeni, bolni, z živimi razjedami in brez kakršnekoli zakonske zaščite životarijo na robu predmestij v katalonsko govorečih področjih Španije. Njihova življenjska zadolžitev je ena sama – uspešno sodelovati v organiziranem lovu na zajce in nižjo divjad. Ko tega ne zmorejo več oz. se jih lovci in Romi naveličajo, je njihova končna usoda v njihovih še rosnih letih zapečatena na grozovite načine – na železniških tirih, na drevesih, v oddaljenih barakah brez hrane in vode, s strupom v t. i. perrerah – postajah smrti. Ponovno gre za eno najbolj temačnih in žalostnih zgodb v izkoriščevalskem odnosu človeka do živali.

Vzporednice z galgi lahko tako potegujemo vse od njihove skotitve – žal pa je v nečem položaj ibiških psov še veliko slabši kot pri galgih. Podencem namreč v španskih zavetiščih veliko težje najdejo nov, odgovoren in varen dom. Vzrok temu nikakor ne tiči v njihovem izgledu: ta je v vseh pogledih markanten in vznemirljiv. Bolj gre pripisati njegovemu temperamentu in značaju. Ne, nikakor ne gre za agresivnega, vzkipljivega ali napadalnega psa. Ibiški pes je pravo nasprotje tega – je nežen, rahlo plašen, zadržan, a lastniku nadvse vdan hišni ljubljenček. Le da se ta mirni kuža nenadoma, v enem samem delčku sekunde prelevi v strastnega lovca, ki ne pozna meja: za svojim plenom gre čez ali pod ograjo, po neskončnih poljih in gozdovih brez prestanka in misli na varnost. Lahko sicer po domače rečemo, da »ima sršene v riti«, a je boljša primera ta, da mu njegovo prirojeno lovsko slo ne da in ne da miru. Njegovega nemirnega duha se ljudje najbolj bojijo, saj je pri njem potrebno, še bolj kot pri hrtih, paziti na njegovo osnovno varnost tako doma kot na sprehodih. Podenca pač res ne gre jemati zlahka: potrebuje veliko vaje, miselnih zadolžitev, aktivnega življenja – puščati ga smemo samo v varno zagrajenih prostorih. Pri hrtih – sploh pa pri podencih – nikoli ne gre za to, da bi želeli pobegniti od nas, le klic narave je pri njih tako močan, da se nanj takoj odzovejo, v njihovi krvi pa, da svoj lov najprej zaključijo in se šele potem odzovejo na lastnikov poziv. Temperament ibiškega psa je zato mnogim ljudem zelo vznemirljiv, preprosto ga občudujejo, a jih na žalost hkrati tudi plaši. Pred njimi je odgovornost, pripravljenost na spreminjanje doma (vsaj vrta), odločitev za redne aktivne sprehode itn.

Ibiški pes ni primeren za vsakega človeka – spoštuje namreč umirjene, razsodne, prizanesljive, potrpežljive, pogumne, a hkrati domiselne, aktivne ljudi, ki ga ne samo aktivno vključijo v svoje življenje, ampak so pripravljeni svoj življenjski tempo v veliki meri prilagoditi novemu družinskemu članu. Je pes močnega karakterja in takega zahteva tudi od svojega lastnika.

 

Ta pasma psov sorazmerno počasi dozoreva, pa svojo neokrnjeno mladostno igrivost ohranjajo vse do svojega tretjega leta, živi in polni energije pa so celo življenje. Če opazite, da je voljan igre in se dolgočasi, mu kupite nekaj domiselnih igrač, ki bodo izzivale njegovo inteligenco, vendar pa se morate hkrati zavedati, da bo ta pes najbolj od vsega hvaležen za vašo družbo in ukvarjanje z njim. Agility ali Rally Obidience sta vsekakor dobri ideji za zaposlitev tega psa, nista pa seveda edini. Lahko si omislite čisto svoje lastno skupno veselje. Dovolite svojemu posvojenemu podencu, da postane del vas. Predvsem pa se pred samo posvojitvijo odgovorno pogovorite v družini in poskušajte o teh psih izvedeti čimveč.

podenco5.jpg

Nobenega psa ne smemo vzgajati s fizičnim kaznovanjem in grobo besedo, a za lastnike ibiškega psa je to resnično pomembno opozorilo. Pri njem namreč resnično ne boste dosegli ničesar, če boste do njega nestrpni, neučakani ali agresivni, saj boste s takšnim obnašanjem v temeljih spodkopali njegovo zaupanje do vas … Ker so zelo inteligentni, razumejo in upoštevajo že najmanjše nianse v vašem glasu, zato ni potrebno niti povzdigovati glasu – že mirno opozorilo bo preprečilo in zaustavilo neljubo početje ali pretirano lajanje. 

 

Ker izhajajo iz istega okolja kot galgi, tudi pri njih velja opozorilo glede mediteranske bolezni, t. i. leishmanioze. Bolezen kože, sluznic in notranjih organov prenašajo zajedavci, t. i. peščene muhe, ki so razširjene v nekaterih predelih Španije (nenazadnje pa tudi pri nas ob morju). Čeprav so vsi psi pred odhodom iz Španije testirani na to bolezen, pa se zaradi dolge inkubacijske dobe (tudi do treh let) in počasnega razvoja bolezni priporoča redno testiranje krvi; prvi pregled že čez pol leta po prihodu podenca ali galga v vaš dom. Ob pravočasnem odkritju okuženosti se namreč lahko razvoj te hude bolezni zaustavi ali pa se vsaj bolezensko stanje vzdržuje v blagi obliki (več o leishmaniozi v: Nasveti za skupno življenje s hrti).

bottom of page