Vzporednice z galgi lahko tako potegujemo vse od njihove skotitve – žal pa je v nečem položaj ibiških psov še veliko slabši kot pri galgih. Podencem namreč v španskih zavetiščih veliko težje najdejo nov, odgovoren in varen dom. Vzrok temu nikakor ne tiči v njihovem izgledu: ta je v vseh pogledih markanten in vznemirljiv. Bolj gre pripisati njegovemu temperamentu in značaju. Ne, nikakor ne gre za agresivnega, vzkipljivega ali napadalnega psa. Ibiški pes je pravo nasprotje tega – je nežen, rahlo plašen, zadržan, a lastniku nadvse vdan hišni ljubljenček. Le da se ta mirni kuža nenadoma, v enem samem delčku sekunde prelevi v strastnega lovca, ki ne pozna meja: za svojim plenom gre čez ali pod ograjo, po neskončnih poljih in gozdovih brez prestanka in misli na varnost. Lahko sicer po domače rečemo, da »ima sršene v riti«, a je boljša primera ta, da mu njegovo prirojeno lovsko slo ne da in ne da miru. Njegovega nemirnega duha se ljudje najbolj bojijo, saj je pri njem potrebno, še bolj kot pri hrtih, paziti na njegovo osnovno varnost tako doma kot na sprehodih. Podenca pač res ne gre jemati zlahka: potrebuje veliko vaje, miselnih zadolžitev, aktivnega življenja – puščati ga smemo samo v varno zagrajenih prostorih. Pri hrtih – sploh pa pri podencih – nikoli ne gre za to, da bi želeli pobegniti od nas, le klic narave je pri njih tako močan, da se nanj takoj odzovejo, v njihovi krvi pa, da svoj lov najprej zaključijo in se šele potem odzovejo na lastnikov poziv. Temperament ibiškega psa je zato mnogim ljudem zelo vznemirljiv, preprosto ga občudujejo, a jih na žalost hkrati tudi plaši. Pred njimi je odgovornost, pripravljenost na spreminjanje doma (vsaj vrta), odločitev za redne aktivne sprehode itn.