Zakaj poleg greyhoundov rešujemo tudi lurcherje

 

Marsikdo med vami se zagotovo sprašuje, zakaj v posvojitev z Irske poleg greyhoundov ponujamo še lurcherje – mešančke, v žilah katerih se pretaka kri vsaj enega izmed hrtov. Rekli boste, pa saj so to konec koncev le mešančki in takih imamo v domačih zavetiščih že sami na pretek. 

 

V tovrstnem razmišljanju sicer najdemo kanček resnice, se pa za težko usodo lurcherjev skriva žalostno dejstvo, da jih v tolikšnem številu išče dom prav zaradi obsežne industrije prirejanja dirk s čistokrvnimi psi. Čeprav lurcherji kot tip psa obstajajo precej dlje kot tekmovalna industrija sama – njihova bogata zgodovina namreč sega vse do 11. stoletja – pa so se v današnjem času znašli v tako perečem položaju in množičnem izkoriščanju prav zaradi hitrostnih dirk z greyhoundi.

Pa si nekoliko pobliže oglejmo situacijo na Irskem. Le malokdo ve, da so kot greyhoundi priznani in statistično vodeni le hrti, ki imajo v ušesih tetovažo. To jim naredijo pri starosti treh mesecev, hkrati pa jih vpišejo tudi v register The Greyhound Breeding and Racing Database. Hrti, ki te tetovaže nimajo (oz. niso vpisani v register), so avtomatično uvrščeni med lurcherje. Vsako leto na različne načine izgine oz. kar izpuhti neznano kam na tisoče greyhoundov, samo v letu 2013 npr. najmanj trinajst tisoč. Torej se lahko ob vsem tem upravičeno vprašamo, koliko je med lurcherji dejansko čistokrvnih greyhoundov. Verjetno tega ne bomo nikoli vedeli, vendar pa je očitno, da to

žongliranje tekaške industrije z različnimi poimenovanji pasemskih psov ne le omogoča, da se prikriva dejansko stanje vzreje greyhoundov oz. da psi izginjajo, kot da jih nikoli ni bilo, ampak se s tem še dodatno spodbuja trgovanje in izkoriščanje hrtov med Romi, t. i. gypsies ali travellers, ki lurcherje množično uporabljajo za divji lov.

Na Irskem imajo lurcherje – prav zato, ker naj bi bili to psi popotnikov in »ciganov« – za manjvredne pse. Seveda jim je zato zelo težko najti dom v njihovi matični domovini. Nič kaj bolje se v tem pogledu ne godi greyhoundom, saj jih štejejo kot proizvod kmetijske industrije. In le redki Irci menijo, da so primerni za hišne ljubljenčke. Usoda greyhoundov in lurcherjev je tako tesno povezana: če bi namreč prvi pridobili status hišnih ljubljenčkov in bi tekmovalno industrijo ukinili, bi se takoj izboljšal tudi položaj lurcherjev.

Ni pa bilo vedno tako: v preteklosti so bili greyhoundi visoko cenjeni psi in podobno je bilo tudi z lurcherji, čeprav so v sebi poleg hrtje običajno nosili še neko drugo, neznano, pasmo psa. Staro galsko/keltsko poimenovanje za lurcherja je bilo npr. “Cu Dilish”, kar pomeni “zvesti pes”.

 

 

                                                                                            

Z reševanjem lurcherjev se torej borimo zoper kulturo smrti in prezira do hrtov na splošno, obenem pa je to tudi eden izmed načinov, da pomagamo še vsem tistim greyhoundom, ki v mladosti niso pridobili tetovaže tekmovalne industrije.

 

Massimo Greco

 

[Na drugi fotografiji je lurcher Hamlet, posvojen v Veliki Britaniji. Po njegovi zaslugi je usoda lurcherjev postala v Evropi splošno znana. Foto: Isobel Deeley]