greyhounda RUBBLE in ZOMMER
ROCKET
Pasma: greyhound
Spol: samček
Barva: rjava in bela
Višina: 70 cm
Datum rojstva: 20. november 2018
Greyhoundica ATENA (ex. TRAFFIC)
Pravijo, da je strup v majhnih stekleničkah ... Verjemite, tudi lepota! Atena (ex. Traffic) je čudovita v svoji drobni mikavnosti in uglajenosti! Veseli smo, da si za vedno z nami! Srečno! 💛🧡💚💙❤️💜🍀🍀
Veliki angleški hrt ali Greyhound
Gospoda prepoznaš po njegovem konju, sokolu in greyhoundu.
(stari valižanski pregovor)
Domovina: Velika Britanija
FCI-klasifikacija: 10. FCI skupina – Hrti, številka standarda: 158
Plečna višina psa: 69–76 cm
Plečna višina psičke: 64–71 cm
Teža psa: 27–40 kg
Teža psičke: 26–34 kg
Glava: dolga, ploska z rahlo izraženim kolencem
Oči: ovalne, temno ali mandljevo obarvane
Ušesa: majhna, vrtinčaste oblike in tesno priležena h glavi
Telo: pravokotno, mišičasto, hrbtna linija je ravna
Mišice: močno izražene na zadnjih nogah
Rep: dolg in tanek, močan in nizko nastavljen
Prsni koš: globok, zaključi se nad višino komolcev
Dlaka: gosta, kratka in sijoča
Barva kožuha: v različnih barvah in barvnih kombinacijah
Koža: tanka, brez podkožnega maščevja
Življenjska doba: 12–15 let
Videz
Greyhoundovo telo je vitko, močno, aerodinamično in v vseh ozirih atletsko oblikovano. Spada v t. i. graioidni tip psa. Že njegov videz nam namreč razkriva, da gre za zelo hitrega psa. Še posebej zavidljivo mišičaste so njegove zadnje noge – in to ne glede na to, da npr. kot hišni ljubljenčki (prekomerno) uživajo dobro hrano, po cele dneve kavčirajo in niso deležni redne in dolgotrajnejše vadbe … Hrbet je izredno dolg, upogljiv in precej bolj raven kot npr. pri galgu (nekje na koncu prve tretjine hrbta je nad rebri vdolbina, kot da bi šlo za poškodbo po močnem udarcu, vendar gre le za prepoznavno oblikovanost greyhoundovske hrbtenice). Ledja nad trebuhom so kot pri vseh hrtih potisnjena navzgor, kar še poudarja slokost njegove postave. Glava je sorazmerno dolga, ozka in se deli na dva dela: – spotegnjen gobček z izredno močnimi zobmi v škarjastem ugrizu (dolgi in še posebej strašljivi so vsi štirje sekalci – z njimi lahko greyhound svojemu plenu zada usoden udarec), in
– na ravno podolgovato lobanjo, ki se zaključi z majhnimi, lepo oblikovanimi ušeski. Ta so v mirovanju prikupno “prilepljena” k vratu, v pozoru pa napol privzdignjena in obrnjena vstran. Greyhoundove oči so ponavadi temno, redkeje pa mandljevo obarvane; pri tem v rahlo zaspanem razpoloženju “obrvi” nekoliko privzdigne, kotičke oči spusti – in že je tu, njegov mili, predani pogled, ki razoroži prav vsakega ljubitelja teh velikih pasjih zaspancev. Vrat se iz ozke glave za ušesi počasi širi v trup – prav zaradi zložljivih ušesk in tanke glave tudi greyhoundi (tako kot vsi hrti na splošno) potrebujejo posebno široko in dobro zategnjeno ovratnico, ki preprečuje tako morebitni pobeg kot poškodbe nežnega in občutljivega vratu. Rep je dolg (tako rekoč do “gležnjev”) in predvsem na svoji konici zelo tanek. Šele ob njegovem veselem vihravem udrihanju sem in tja pa se dokončno in nadvse boleče zavemo gromozanske moči, ki se iz greyhoundovega ledvenega predela prenaša v njegov rep. Dlaka je kratka, gladka in mehka ter raznobarvna od bele, črno-bele, plave, rdeče, svetlo in temno tigraste, modre do zelo pogoste črne. Našteti barvni odtenki so na hrtu lahko v čisti obliki, ali pa se prelivajo v različne barvne kombinacije. (Razstavno priznanih naj bi bilo kar okoli trideset barvnih različic.) Še posebej pri črno obarvanih greyhoundih se v zrelejših letih na gobčku pojavi šarmantna srebrnina. Kratka dlaka in malo podkožne maščobe jim pozimi ne nudita dovolj zaščite, zato morajo v zimskem obdobju zunaj nositi oblačila. Tudi poleti moramo paziti na svojega greyhounda, saj slabo prenašajo visoke temperature; pri svetlo oz. belo obarvanih pa moramo tudi paziti, da na močnem soncu ne pride do opeklin.
Greyhounde običajno vidimo v stoječem ali ležečem položaju, skoraj nikoli pa ne sedijo. Nekateri so prepričani, da zato, ker imajo tako trd in hkrati nizko nastavljen rep, da jim preprečuje normalno sedenje, drugi pa vzrok vidijo v njihovi značilni oblikovanosti telesa in zadnjih nog. Morda se v zadnjem dejstvu skriva tudi pojasnilo, zakaj so greyhoundi edina velika pasma psov, pri kateri skoraj ni najti displazije kolkov.
Samčki merijo v višino od 69 do 76 cm, samičke pa nekaj centimetrov manj, od 64 do 71 cm. Sorazmerno z višino so samičke tudi lažje, njihova teža se giblje od 26 do 34 kg, pri samčkih pa od 27 do 40 kg.
Značaj in temperament
Tako kot se moramo pri greyhoundih odvaditi stereotipa, da na dan potrebujejo ogromno tekanja, saj gre za tipične sprinterje na kratke proge in ne za visoko vzdržljivostne pse, se moramo tudi zavedati, da jim veliko krivico delamo tudi s prepričanjem, da je to velik in zato zagotovo agresiven pes. Naj nas ne zavede nagobčnik, ki ga tekmovalni greyhoundi nosijo na dirkah – z njimi pač preprečujejo, da bi se psi med tekom in v vznemirjenosti po koncu tekmovanja, ko jim neulovljeni mehanični zajec izgine pred očmi, med seboj poškodovali. Imajo namreč zelo tanko kožo in ob ostrih zobeh bi kaj kmalu prihajalo do neljubih raztrganin. Greyhoundi z zelo močnim lovskim nagonom imajo nagobčnik pogosto tudi izven tekmovalnih steza, saj je le tako zagotovljena vsaj minimalna varnost majhnih živali, ki se gibljejo v njihovi bližini. Pri greyhoundih gre pravzaprav za pravo nasprotje opisanih predsodkov.
● Odrasli greyhoundi večino dneva prespijo na najbolj mehki blazini v stanovanju, gibanja pa potrebujejo v zmerni meri – v obliki sprehodov in kratkih sprintov nekajkrat na teden v varno ograjenem prostoru. Niso primerni za tek po grobem terenu, saj so njihove šape oblikovane za blage terene tekaških prog. Mnogi lastniki se radi pohvalijo, da je njihov greyhound najhitrejša lenoba na svetu – s 65 km/h v tacah. Njihova “hiperaktivnost” namreč izpuhti že po par minutah teka, potem pa brez težav ostanek dneva prespijo ali počivajo (tudi do 18 ur dnevno). Ta kuža vas torej ne bo z veseljem spremljal na vsakodnevnih dolgotrajneših pripravah na maraton. Več gibanja potrebujejo le mladi greyhoundi, ki še ne znajo koristno in drugače porabiti svojo odvečno energijo, čeprav tudi ti večino svojega “prostega” časa preležijo “v komi”. Ker so tekmovalni hrti čez dan med treningi nastanjeni v kletkah in prespijo večino dneva, po posvojitvi praviloma ne potrebujejo veliko privajanja. Z veseljem se bodo “počili” na prvo udobno blazino in ugotovili, da je to pravi dom zanje.
● Po mnogih raziskavah o potencialni agresivnosti različnih pasem psov so prav greyhoundi ocenjeni kot najmanj napadalni. Tudi lajajo zelo redko; dogajanje okoli sebe najraje modro in preudarno opazujejo. Zato so primerni tudi za življenje v urbanem stanovanjskem okolju. Čuvaji ti kužki ne bodo nikoli; tudi na verigo jih ne smemo privezati, saj se lahko za sosedovo muco zaženejo kadarkoli in si v svoji eksplozivnosti poškodujejo vrat. So izredno nežni, mili, tihi, ljubeči, prilagodljivi, inteligentni, čustveni, izredno zvedavi in uvidevni psi – prirojenega aristokratskega vedenja. Skoraj vedno namreč dajejo vtis brezbrižnosti z rahlim pridihom arogantnosti. So zelo senzibilni, zato je zanje primerna strpna vzgoja. Do tujcev so na začetku zadržani, vendar pa v enaki meri prijazni kot do svojih ljudi. Na splošno velja, da greyhoundi kmalu postanejo senca svojih bližnjih, saj so svoji družini globoko privrženi (včasih sicer malce posesivni) in zvesti. Še posebej v otroke se zaljubijo na prvi pogled, le paziti je treba, da majhnega otroka s svojim prevnetim ljubčkanjem po licih ne prekucnejo po tleh. Za greyhounde je namreč značilno, da se svoje velikosti sploh ne zavedajo – poskušali se bodo stisniti na najmanjšo blazino v stanovanju, v ozek kot ali celo v vaše naročje. Najbolj jim ustreza mirno družinsko okolje, direndaja ali grobe igre ne marajo; tega se je treba še posebej zavedati, če so pri hiši razigrani otroci; te je potrebno čimprej naučiti primernega in spoštljivega odnosa do psa. Do drugih psov – sploh večjih pasem – so prijazni, mirni in nevsiljivi, zato se psi v njihovi družbi ponavadi dobro počutijo. Pri psih manjših velikosti, mačkah in nizki divjadi pa moramo biti pozorni in odgovorni, saj jim le-ti lahko predstavljajo plen. Zato se pri sobivanju greyhounda z drugimi manjšimi živalmi (mačkami, podganami, puhastimi drobnimi psički) priporoča previdnost, potrpežljivost in redni nadzor, dokler se vsi živalski prebivalci dobro ne spoznajo med seboj in privadijo drug na drugega. Previdni moramo biti tudi na sprehodih in svojega psa imeti vedno na povodcu, tako zaradi varnosti drugih živali kot tudi njegove lastne.
Zaradi vseh opisanih telesnih karakteristik – višine, dolžine telesa, krepkega prsnega koša, tankih in dolgih nog – izgleda greyhound nepoznavalcu dokaj neroden pes, še posebej v stanovanju, ko počasi previdno leze na kavč. Seveda to sploh ne drži. O njegovi eksplozivnosti in okretnosti se prepričamo že ob prvem zagonu na travi, kjer se
karseda umetelno izogiba vsem preprekam, ki se znajdejo na poti, vmes pa v igri naredi še nešteto “nepotrebnih” poskokov in vrtljajev levo-desno. Drži pa, da so njegove noge in ovalne, t. i. “zajčje”, šape bolj primerne za ravne travnate in peščene terene; trda in groba podlaga mu ne leži. Čeprav se bomo kdaj jezili, ker naš greyhound v svoji “finosti” ne bo želel stopiti čez kakšno (ne preveč) visoko grbino ali vejo, pa je treba nujno poudariti, da se odlikujejo po svoji resnično veliki življenjski volji; pri vseh boleznih in poškodbah se bodo namreč vedno borili do konca. Zato se npr. občudujoče dobro znajdejo tudi po morebitni amputaciji noge – kot trinogi pasji prijatelji.
V današnjem času so greyhoundi zaradi svoje mirne in mile narave spoštovani tudi kot terapevtski psi – velike uspehe žanjejo pri pomoči avtističnim otrokom, zaželeni pa so tudi kot spremljevalci starostnikov.
Zdravstvene značilnosti
Veliki angleški hrti so na splošno zdrava pasma pasov, jih pa vseeno lahko pesti nekaj težav, kot so zlomi kosti (te so namreč zelo krhke; včasih se pri njih na žalost pojavi tudi osteosarkom), težave s srcem, zasuk želodca (zato jih je potrebno hraniti dvakrat na dan z manjšimi obroki), alergije in občutljivost kože (npr. na šampone ali kozmetična sredstva, zato jih je priporočljivo kopati samo enkrat na leto in še to po možnosti brez šampona).
Greyhoundi so znani tudi po tem, da ne oddajajo vonja (v primerjavi z drugimi pasmami psov). Pogosto si jih lahko “privoščijo” tudi ljude, ki trpijo za alergijo na pasjo dlako, saj v njihovi prisotnosti ne občutijo nelagodja, povezanega z alergičnimi reakcijami.
Ker imajo posebne krvne karakteristike: ♦ višje vrednosti rdečih krvnih celic – eritrocitov (7.4–9.0 – ostali psi 5.5–8.5, saj med tekom posredujejo iz pljuč v mišice večje količine kisika), hemoglobina, hematokrita (prav zato so hrti tako zaželeni krvodajalci) in kreatinina; ♦ nižje vrednosti belih krvnih celic – levkocitov (3.5–6.5 – ostali psi 6.0–17.0) in trombocitov (nižja je tudi vrednost ščitniškega hormona T4), je nujno, da je izbrani veterinar s tem seznanjen. To je najbolj pomembno pri anesteziji, saj zaradi posebnosti v delovanju jetrnih encimov ne prenašajo dobro anestetikov iz skupine barbituratov.
