Španski hrt ali Galgo Español

 

                    En un lugar de la Mancha, de cuyo nombre no quiero acordarme, no ha mucho tiempo

                    que vivía un hidalgo de los de lanza en astillero, adarga antigua, rocín flaco y galgo corredor.

                                                                  Miguel de Cervantes, El Ingenioso Hidalgo Don Quijote de la Mancha

                    V nekem kraju v Manči, ki se njegovega imena ne maram spomniti, je pred nedavnim živel

                    eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča.”

                                                                  Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče, slovenski prevod Niko Košir

 

 

Domovina: Španija

FCI-klasifikacija: 10. FCI skupina – Hrti, številka standarda: 285

Plečna višina psa: 62–70 cm

Plečna višina psičke: 60–68 cm

Teža psa: 25–30 kg

       Teža psičke: 20–25 kg       

Glava: ozka, ravna s podolgovatim gobčkom

Oči: mandljaste oblike in poševno nastavljene, temno obarvane

Ušesa: mesnata in visoko nastavljena

Telo: podolgovato z valovito hrbtno linijo

Mišice: ploščate in dolge, značilne za vzdržljive tekače

Rep: dolg in tanek, močan in običajno ukrivljen v kavelj

Prsni koš: globok, zaključi se nad višino komolcev

Dlaka: v dveh različicah – prva je kratka, gosta in mehka, druga je ostra, resasta in daljša

Barva kožuha: v različnih barvah in barvnih kombinacijah 

Koža: tanka, brez podkožnega maščevja

Življenjska doba: 12–15 let

 

 

 

Videz

Španski hrt ali galgo je poosebljenje prefinjene elegance. Njegovo telo je kot pri greyhoundu vitko, podolgovato, aerodinamično, močno in vrhunsko atletsko oblikovano. Spada v graioidni tip psa. Glava je ozka, dolga in dokaj koščena, oči izrazito mandljaste oblike in temno obarvane, vedno pa z nekoliko otožnim in žalostnim pogledom. Nekateri (upravičeno) trdijo, da galgo svoja čustva izraža z ušesi. Ta so precej debela in mesnata, predvsem pa visoko postavljena, kar pomeni, da se ob lobanji zlahka zložijo v obliko školjke. Ob pozornosti se hitro dvignejo, pri tem pa se zgornja tretjina uhljev s

svojo konico zasuka v bočni smeri. Galgov vrat je izredno dolg, tanek in v svojem preseku ovalen. Hrbtenica je elastična, valovito ukrivljena in nad trebuhom privzdignjena; zato je galgo v zadnjem delu telesa praviloma nekoliko višji kot v sprednjem. Spuščena pleča in navzgor izbočena ledja pri galgih so ena izmed prepoznavnih razlik od tipične greyhoundovske postave, pri kateri je hrbet spotegnjen in precej bolj raven. Zadnji del hrbtenice je nad zadnjimi nogami nekoliko spuščen navzdol – tak mu omogoča, da med tekom zadnjico potisne naprej, zadnje noge pa pred sprednje. Rep je izredno dolg (verjetno sorazmerno z višino psa najdaljši od vseh pasem) in v pokončni drži običajno zvit v prikupen kavelj (čeprav obstajajo tudi tipični galgi z dokaj ravnim repkom); z njim med ekstremnim tekom, predvsem pa v zavojih, uspešno balansira in krmili svoje vitko hrtje telo.

 

Zadnje noge so močne, mišice pa v primerjavi z greyhoundovimi (zaobljenimi in »napihnjenimi«) daljše in bolj ploske, saj jih potrebuje za vzdržljiv in elastičen tek po grobem, razgibanem terenu. Teodoro Collantes Valdivieso je v svoji knjigi “La liebre y el galgo” (sln. Zajec in galgo) iz leta 1954 zapisal slavni in še danes nadvse priljubljeni stavek: "Galgo mora imeti: – tri dolge stvari (vrat, noge in rep), – dve veliki stvari (prsni koš in ledveni predel) ter – eno kratko (stik s tlemi med svojim vrtoglavim tekom)." Oblika španskega hrta je predpisano pravokotna, kar pomeni, da je trup nekoliko daljši od njegove višine.

Prava pogonska sila se pri hrtih pa tako tudi pri galgih skriva v njihovem obsežnem prsnem košu. Ta mora zagotavljati dovolj prostora za močno srce in pljuča – torej za optimalno delovanje dihal. Vseeno pa ni tako globok kot pri greyhoundu – in prav nikoli naj ne bi segal do komolcev. Prosti komolci so namreč nujni pogoj za gibčnost sprednjih nog, saj jim dovoljujejo hitre in prožne poskoke bočno, navzgor in navzdol.

 

Nepoznavalcem se pogosto galgo zdi vizualno zelo nežen, skorajda krhek. A to še zdaleč ne drži: je namreč izredno trpežen in vzdržljiv predstavnik hrtje populacije – okreten, krepak z ogromno energije (tudi na svoja stara leta).

 

Dlaka galga je v dveh različicah: prvotna je resasta, torej nekoliko daljša (tudi do 10 cm) in ostra – ta hrta ščiti pred poškodbami kože med hitrim tekom po divjih in grobih terenih, druga je mehka, tanka in kratka, ki je nastala kot posledica plemenitenja galgove krvi z greyhoundovo. Slednja sedaj prevladuje; to pa je za seboj potegnilo tudi to, da je galgo v novejšem času manj odporen proti mrazu. Tako kot greyhounde jih moramo zato ob hladnejšem vremenu oblačiti v plašček, saj nimajo podkožne maščobe. Samo petina današnje populacije galgov naj bi imela ostro dlako, ki pa je izven Španije bolj priljubljena – morda zaradi tega, ker manj spominja na tesno povezanost z greyhoundom. Barvna paleta kožuha je raznovrstna, od črne, bele, črno-bele, umazano bele, zlate, plave, rjave, rdeče, svetlo in temno tigraste (»brindle«) do različnih kombinacij. Praviloma pa galga ne glede na osnovno barvo ali barvno kombinacijo krasi vsaj malo bele barve (če ne drugje, vsaj na konici repa).

 

Je srednje rasti, v višino meri od 62 do 70 cm (samčki) in od 60 do 68 cm (samičke). Njihova teža se giblje od 25 kg do 30 kg pri samčkih in od 20 do 25 kg pri samičkah.

 

 

 

Značaj in temperament

Galgo ima privlačen in umirjen značaj. Njegov videz je vedno resen, dostojanstven, nekoliko odmaknjen in razmišljujoč. Doma je miren in tih sopotnik, vedno nežen, prijazen. Večino dneva prespi na najbolj mehki blazini v stanovanju – ima namreč resnično prvinski občutek za udobje. Do tujcev je nezaupljiv, malce plah in potrebuje nekaj časa, da se sprosti in pristopi k ljudem. Je pa do svojih bližnjih zelo ljubeč in nanje nadvse navezan. Galgo ne bo nikoli silil v ospredje, vas kar naprej spodbujal k igri ali ukvarjanju z njim. Dovolj je, da bo v vaši bližini. Čustvuje namreč na svoj tih in nevsiljiv način. Otroke ima rad – še posebej, ko premaga prvi strah; vseeno pa tako kot vsi hrti potrebuje dovolj miru in spoštljiv odnos od vseh članov družine, torej tudi od otrok. Na splošno je zelo inteligenten, a tudi svojeglav: v svojem razmišljanju je dokaj samostojen, zato se bo zlahka in hitro naučil tistih veščin, ki se mu zde smiselne, pri ostalih pa bo svojo pozornost preusmeril drugam.

Pri galgu je najbolj občudujoča prav njegova dvojnost značaja. Doma tih, umirjen, neopazen in celo plašen na polju in v družbi drugih hrtov popolnoma oživi in na dan v trenutku privre njegovo pravo nasprotje: eksplozivnost, energičnost, iznajdljivost, vztrajnost, odločnost, igrivost, šaljivost, vzdržljivost, gibčnost, pogum … vse tisto, kar na mehki blazini nemo ždi v notranjosti prefinjeno elegantnega telesa. Vznemirljiv španski značaj, ni kaj! Je odličen tekač (dosega hitrosti do 50 km/h) na bolj grobih terenih in na nekoliko daljše proge kot greyhound. Iz teka in svobode črpa svojo odločnost in samozavest, zato je dobro, da mu vsaj enkrat na teden omogočimo tovrstno razgibavanje na varno ograjenih področjih.

                                                                                         

S poznanimi živalmi, tudi mačkami se dobro razume (devet desetin galgov lahko brez težav sobiva z mačko),

do nepoznanih pa je nezaupljiv, manjše pa mu pomenijo plen. Pri galgu ne smemo nikoli pozabiti na njegovo preteklost pred posvojitvijo – od malega je bila njegova glavna namembnost samo lov na zajce in srne, zato mu plenilski nagon ostaja v krvi do konca življenja (torej pazimo na živali, ki jih na sprehodu srečujemo), – z njimi v preteklosti niso nežno in lepo ravnali, zato so lahko ekstremno plašni ali pa nestrpni do nepoznanih psov (bodimo torej strpni in dajmo galgu čas, da v novem življenju preraste svoje strahove). Zavedati se je treba tudi dejstva, da so zaradi svojega nelahkega življenja razvili dobršno mero iznajdljivosti …, tako lahko zlahka preskočijo ograjo, se zvijejo in izmuznejo skozi še tako majhno luknjo, si sami najdejo dovolj hrane … Le stežka bomo kos njegovi bogati domišljiji, zato je treba vedno paziti, da ga imamo na sprehodih pripetega na povodcu oz. da ga spuščamo v preverjeno varnih zagrajenih območjih. Le redki galgi namreč ne premorejo močnega lovskega nagona. Dobro je torej, da je njegov lastnik izkušen, potrpežljiv, dosleden, odločen, a z njim prijazen, predvsem pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Primerno bivalno okolje zanj je tako stanovanje kot hiša z ograjenim vrtom.

 

 

 

Zdravstvene značilnosti

Gre za nadvse zdravo pasmo, ki je v tem pogledu postala že legendarna. Morebitne zdravstvene težave ponavadi izvirajo iz težkega življenja pred posvojitvijo, pogosto pa so vezane tudi na mediteransko območje njihovega izvora (npr. leishmanioza). Čeprav spadajo med večje pse, pri njih skoraj ni najti displazije kolkov, morda zaradi načrtnega vzrejanja, tanke telesne konstitucije in nizke teže.

 

Tako kot greyhoundi so znani tudi po tem, da ne oddajajo vonja (v primerjavi z drugimi pasmami psov). Pogosto si jih lahko “privoščijo” tudi ljude, ki trpijo za alergijo na pasjo dlako, saj v njihovi prisotnosti ne občutijo nelagodja, povezanega z alergičnimi reakcijami.

 

Ker imajo posebne krvne karakteristike: višje vrednosti rdečih krvnih celic – eritrocitov (7.4–9.0 – ostali psi 5.5–8.5, saj med tekom posredujejo iz pljuč v mišice večje količine kisika), hemoglobina, hematokrita (prav zato so hrti tako zaželeni krvodajalci) in kreatinina; nižje vrednosti belih krvnih celic – levkocitov (3.5–6.5 – ostali psi 6.0–17.0) in trombocitov (nižja je tudi vrednost ščitniškega hormona T4), je nujno, da je izbrani veterinar s tem seznanjen. To je najbolj pomembno pri anesteziji, saj zaradi posebnosti v delovanju jetrnih encimov ne prenašajo dobro anestetikov iz skupine barbituratov.