Vse te izkušnje so jim zarezale globoke brazde v njihovo osebnost, pa v zavetiščih vsaj na začetku preživljajo velike travme – vsi so do skrajnosti prestrašeni in na novo življenje reagirajo različno. V ogradah ponovno živijo v krdelni skupnosti, v kateri se odnosi oblikujejo v skladu z njihovo preteklo kruto življenjsko izkušnjo – močni preživijo, krhki omagajo. V največjih zavetiščih je ponavadi tudi po 300 psov ali več (pa še veliko drugih živali), za katere skrbi maloštevilna ekipa (lahko jih preštejemo na prste ene roke). Ti psi seveda niso vajeni življenja in sobivanja s človekom. Še več, človek je bil že od njihovega prvega dne vir bolečine, premraženosti, lakote …

 

Kljub vsemu hudemu pa hrti prav čudežno premorejo neverjetno moč pozabljanja, neomadeževano vero v ljudi in nepredstavljivo življenjsko silo – veliko željo, bolje nujo po preživetju. Vse to jim omogoča, da vse težave, povezane s preteklim življenjem, kmalu pozabijo in zaživijo na novo, veselo in neobremenjeno. Vseeno pa je povsem napačno, če predpostavljamo, da bomo že s samo posvojitvijo in našo neskončno ljubeznijo do teh bitij ustvarili pogoje za njihovo trajno spreobrnitev v zadovoljnega in sproščenega psa. Sploh »mimo« pa je pričakovanje, da nam bo samo zato, ker smo ga vzeli k sebi, hvaležen do konca življenja, »saj mu vendar delamo življenjsko uslugo in ga rešujemo trpke usode«. V pasjih glavah pač preprosto ne gre tako! Pa se skušajmo malce vživeti v njihovo kožo. Prav vsi naši rešeni prišleki so v svojem »prejšnjem« življenju, pa naj si bo v premajhnih kletkah ali v zapuščenih in mrzlih jamah ter kasneje v zavetiščnem okolju, izoblikovali svoj lastni način, kako v danih okoliščinah najlažje preživeti. Morda za nas ta način sploh ni sprejemljiv, lahko je celo zelo moteč, vendar pa je bil v tistem okolju zanje najustreznejši, saj jim je omogočil, če ne drugega, vsaj ohranitev golega življenja. In ko jih končno sprejmemo v svoje življenje, ki je zanje povsem tuje in zastrašujoče drugačno, pač ne vedo, da jim hočemo samo dobro, da bodo od tega trenutka na varnem, da jih ne bo nihče preganjal, pretepal itn. V njihovih glavah se tako kot vedno do sedaj prižge signal, ki mu lahko rečemo tudi nagon po preživetju … in kuža ponovno mrzlično išče najboljšo rešitev, možnost, da bi se obvaroval bolečin, trpljenja in najhujšega …, ali drugače, kako bi najlažje »prišel skozi«. Če imamo torej s svojim posvojenim hrtom v začetku sobivanja z njim težave in probleme (tudi s poskusi bega), so zagotovo odraz njegovega začetnega nihanja med strahom, nezaupanjem in neprilagojenostjo na novo okolje na eni strani in prvim okušanjem umirjenega, varnega in srečnega življenja na drugi. 

 

Kaj torej novopečenim lastnikom galgov svetovati? Predvsem strpnost in razumevanje. Vsi galgi – boječi, negotovi, nestrpni do drugih psov, ravnodušni, vzkipljivi, introvertirani, dominantni … – potrebujejo namreč le čas. Ta, pravijo, »celi rane«. Sčasoma bodo (nekateri prej, nekateri kasneje) spoznali, da se jim ni treba več boriti za golo preživetje. Hrti se najbolje in najbolj sproščeno počutijo v stabilnem okolju, saj jim to vliva močan občutek varnosti, pa jim to skušajmo zagotavljati že od prvega dne. Radi imajo red in rutino, zato jim čimprej vzpostavimo čisto svojo lastno – družinsko. Po njihovem »ukusu« so mirni in prilagodljivi ljudje. Do njih se ni dobro obnašati niti pregrobo, niti premehko; vedno je najbolje izbrati srednjo pot. Doslednost, ustaljenost in umirjenost so najboljše osebnostne vrline dobrih lastnikov galgov. Hiperaktivni, živčni in nesamozavestni ljudje naj ne bi bili dobri v vodenju hrtjega krdela … Galgi in hrti na splošno naj bi vse te človekove lastnosti namreč zelo hitro prevzeli in postali tudi sami živčni, neučakani in plašni. Čeprav imajo z ljudmi (še posebno moškega spola) slabe izkušnje, pa galgi dejansko hlepijo po človekovi bližini – v hiši so torej najraje v istem prostoru kot lastnik. Ločeni od svoje družine namreč zelo trpijo, torej potrebujejo lastnika, ki bo v njihovi tesni družbi užival v enaki meri kot oni sami v njegovi. Na sprehodih ga ne silite v spoznavanje drugih ljudi ali psov. Za te pomembne korake v svoji samozavesti naj se odloča sam, postopoma in po svoji volji.

 

Pri počasnem navajanju galga na novo življenje lahko dobro izkoristimo njihov prvinski in neoskrunjeni občutek za udobje. V prostoru bodo vedno izbrali najmehkejšo blazino, na njej značilno elegantno prekrižali svoje tačke in mirno opazovali dogajanje okoli sebe. Takrat se zavemo, da so galgi preprosto »rojeni za kavč«. Nikar pa ga nanj ne silite, prej ali slej se bo sam odločil in počasi našel svoje mesto v družini, pa naj si bo na vašem ali svojem ležišču.