Naslednji dobrohotni nasvet bodočim lastnikom greyhounda prav polagamo na srce: veliki angleški hrti so izredno prijetni in ljubeči hišni ljubljenčki, z njim pa se boste najbolje »ujeli«, če boste spoštovali in upoštevali vse njegove potrebe. Značilnost teh milih hrtjih velikanov je tudi, da potrebujejo veliko časa in miru čisto samo zase. Legli bodo na blazino, posteljo (najraje v vaši bližini) ter ure in ure počivali. Če v vašem prostoru ni miru, mu omogočite, da se umakne v drug prostor, saj bo le tako izpolnjena dnevna doza njegovega počitka. Med spanjem ga nikar ne budite ali bog ne daj (otroci!) skačite po njem. Prestrašen pes ni nikoli dober recept za varnost družinskih članov! Včasih spijo tudi z odprtimi očmi, pa jih je zato dobro prej z glasom nežno zbuditi in šele nato dotakniti.

 

Nujno moramo omeniti še značilno veliko zadrego, ki jo večina greyhoundov občuti, ko svojo glavo nenadoma in nenapovedano tesno privijemo k njegovi. Kje tiči vzrok za to njihovo resnično veliko osuplost pri tem dejanju, pravzaprav ne vemo, žalostno dejstvo pa je, da v tistem trenutku marsikatero greyhoundovo telo povsem otrpne, kuža nagonsko trzne, zahlasta za zrakom in včasih v skrajni stiski tudi šavsne proti viru svojega neugodja. Zato tudi tu poudarjamo, da se moramo vsi lastniki greyhoundov, pa tudi drugih hrtov, zavedati, da se je vedno treba držati navodil, ki jih dobijo prav vsi novopečeni lastniki hrtov: za hrta moramo odgovorno, ljubeče skrbeti, misliti na njegovo pravilno prehrano, redne sprehode, zdravje …, a hkrati sprejeti in spoštovati tudi njegov mir, njegove pomanjkljivosti, strahove in vse tisto, zaradi česar je naš kuža pravzaprav osebek zase.   

 

 

 

Greyhoundi in kletka

Večina knjig s priporočili za lažje življenje s posvojenim greyem kot zelo dobrodošlo pomagalo v začetnem obdobju navaja kletko. Ko greyhound prispe v nov dom, je zanj vse novo: ni vajen stopnic, ne oken, ne našega načina življenja. S kletko mu prvi šok ob spremembi načina življenja vsaj malo omilimo. Z njo mu ustvarimo občutek domačnosti in varnosti, saj je bil poležavanja v njej vajen že od »kratkih« nog. Prav kmalu pa kletka postane njegovo zavetišče, prostor, ki je samo njegov, kotiček, kamor se lahko umakne pred hrupom in napornim novim življenjem. Kletko še posebej priporočajo pri morebitnem začetnem uničevanju pohištva, stvari, sten, vrat, talnih preprog, čevljev itn. Pri tem ne smemo pozabiti na nevarnost, da lahko preplašen pes, ki ostane prve dni popolnoma sam v stanovanju, tudi sebe resno poškoduje: se ureže na drobcih stekla, poje kakšno nevarno živilo (kavo, čokolado …) ali čistila z vaših polic itn. Vsekakor je bolje imeti psa v kletki, na katero ga počasi navajamo, kot pa da ga tik pred odhodom zapremo v kopalnico, klet, garažo itn. Uporabljamo jo lahko tudi v primeru, ko imamo doma poleg posvojenčka še kakšno drugo nepasjo žival (mačko, podgane, dihurje, papige itn.) in to vse do takrat, ko smo res stoodstotno prepričani, da nas bodo vsi živalski sostanovalci ob prihodu iz službe pričakali živi in zdravi. Imate doma več psov in niste prepričani, da se bodo med vašo odsotnostjo dobro razumeli med seboj? Pravijo, da dva ponavadi nista problem, pri treh pa je že potrebna pazljivost. Tako lahko eden izmed psov (npr. prišlek) počaka na vas varno zaprt v kletki. Ta je skoraj nujna tudi, če je eden izmed psov poškodovan ali bolan in ga želimo izolirati od ostalih.

 

Vsekakor pa moramo že samo razmišljanje o uporabi kletke zgraditi na pravih temeljih: namen kletke ni, da »psa preprosto zapremo vanjo« (ga morda celo prisilimo, da del dneva preživi v njej in s tem zavarujemo svoje pohištvo ali pa imamo pri svojih vsakodnevnih opravilih večji mir), ampak ravno nasprotno – da »svet okoli kletke ločimo od psa«. Zavedajmo se, da mu ustvarjamo brlog, zatočišče, v katerem se bo počutil varno – doma, v avtomobilu, na daljših obiskih in potovanjih … Nikar si že na začetku ne ustvarjajmo nepotrebnih predsodkov o kletki, češ saj bomo vendar hrta z njo mučili. Mladiči divjih psov se skotijo v brlogih, domači psi pa nam z veseljem na vrtovih kopljejo jame in ležijo v njih. Tudi kupčkanje blazin in vneto brskanje po njih je nagonski poskus ustvarjanja »gnezda« – v njem se počutijo varne in zaščitene.