greyhounda RUBBLE in ZOMMER
ROCKET
Pasma: greyhound
Spol: samček
Barva: rjava in bela
Višina: 70 cm
Datum rojstva: 20. november 2018
Greyhoundica ATENA (ex. TRAFFIC)
Pravijo, da je strup v majhnih stekleničkah ... Verjemite, tudi lepota! Atena (ex. Traffic) je čudovita v svoji drobni mikavnosti in uglajenosti! Veseli smo, da si za vedno z nami! Srečno! 💛🧡💚💙❤️💜🍀🍀
Nekaj napotkov ob posvojitvi greyhounda
Vaš greyhound resda prihaja iz strogo tekmovalnega okolja, vseeno pa se v osebnosti prav vsakega izmed dirkalnih hrtov prepletajo bogate zgodovinske izkušnje različnih vlog, ki jih je ta pasma opravljala v dolgem obdobju svojega obstoja. Zahvaljujoč vsem tem preobrazbam (od vloge človekovega zvestega spremljevalca, ljubljenčka in lovca na različno golazen do neumornega športnika na hrtjih tekmovanjih) so greyhoundi karseda prilagodljivi. Tako kot pri ostalih pasmah psov tudi pri njih najdemo resnično raznovrstno paleto osebnostnih tipov: od vzkipljivih in odprtih do plašnih in introvertiranih, od ravnodušnih in neodvisnih do nesamostojnih, potrebnih pozornosti, od dominantih in razdražljivih do igrivih in nagajivih … in še vseh tistih, kar jih je vmes. Zanimivo pa je, da prav vsi izmed njih po začetnem uvajalnem obdobju postanejo prijetni in ljubeči sopotniki svojemu novemu lastniku in njegovi družini.
Novopečenega greyhounda–posvojenca in njegovega novega lastnika čakajo številni izzivi. Vaš greyhound se je podal na dolgo pot v povsem nov in neznan svet. Zapustil je svoje pasje prijatelje iz istega legla in krdela, s katerimi se je družil vse od skotitve. Ločil se je od ljudi in oskrbnikov, ki so zanj skrbeli celo življenje; poznal je njihove glasove, njihov dotik, ureditev in vsakodnevno rutino na farmah … Vse to mu je vlivalo občutek varnosti. Sedaj je to izgubil in se na vsakem koraku sooča z neznanim. Begajo ga nove življenjske okoliščine, s katerimi se ni še nikoli soočil, spoznava kraje, predmete in ljudi, ki so mu povsem tuji. Življenja v hiši ne pozna, mestni vrvež ga plaši, stopnice so prav poseben “bav bav”. V novem življenju pogreša vsakodnevni trening, ustaljeno dogajanje na farmi in tek s svojimi vrstniki. V telesu se mu kopiči odvečna energija in ne more se več izraziti na način, kot se je do sedaj. Tudi nova hrana se mu zdi čudna in mu je morda celo neokusna.
Ko greyhounde uvrstijo v redni tekmovalni program, postanejo trener in njegovi pomočniki zanje najpomembnejše osebe v življenju. Prepuščeni so na milost in nemilost njihovemu talentu, znanju, veščinam, intuiciji, pronicljivosti, predanosti in sočutju. Vse do zaključka njihove kariere …
Greyhoundov tekmovalni vsakdan temelji na strogem upoštevanju rutine in ustaljenosti. Prebujajo jih ob točno določeni uri, do potankosti se držijo tudi časovnega okvira hranjenja, sprehodov in treningov. Posebna stalnica v življenju tekmovalnih greyhoundov je vse od malega glasba, ki v njihovih bivalnih prostorih odmeva noč in dan. Redna glasbena spremljava izpolnjuje dve nalogi: po eni strani greyhounde pomirja in hkrati predstavlja dodatni kamenček v mozaiku rutine in reda v greyhoundovem življenju, po drugi pa duši morebitni nezaželeni hrup iz okolice; npr. če v nočnih urah pelje mimo vzgajališča ali dirkališča hrupen tovornjak, bi greyhoundi lahko napačno predvidevali, da se za njih že pričenja nov tekmovalni dan, prebudili bi se in vznemirili. Kot bi mignil, bi bili
prav vsi psi (običajno jih je pri enem trenerju od 30 do 40) povsem budni na nogah in bi lajali vse povprek. Tekmovalni greyhoundi v svojem življenju potrebujejo predvsem mir, zato je, pa naj se sliši še tako nenavadno, radio prižgan 24 ur na dan. Rutina in red greyhoundom vlivata močan občutek varnosti. Po posvojitvi se jim ta ustaljenost v temelju podre. Že nagonsko imajo raje znano kot neznano, zato so lahko v začetku po posvojitvi precej zbegani, saj življenja kot hišni ljubljenčki niso vajeni.
Tako svojemu pravkar posvojenemu greyhoundu zelo pomagamo, če se od prvega dne trdno držimo svojega (zanj sicer novega) ustaljenega reda. Kmalu ga bo usvojil in počasi bo spet pridobival svojo samozavest. Lahko poskrbimo, da bo v naši odsotnosti v ozadju vedno slišal glasbeno podlago, saj je tega vajen že od malega.
Greyhoundi so po naravi ekstremni lovci, ki lovijo in se orientirajo s svojim vidom. Njihov vid je laserski, izjemen in precizen; njihovo vidno polje zavzema kar 270 stopinj, torej opazijo stvari, ki jih mi sploh ne. Poleg tega imajo t. i. steroskopski vid – dobro vidijo premikajoče osebe, živali, predmete, statične pa bolj slabo zaznavajo. Tako lahko v določenem trenutku naenkrat zaznajo izredno veliko stvari, pri tem pa težko ločijo ali gre za plen ali morebitno nevarnost. Zato mora posvojitelj paziti, da na začetku svojega greyhounda ne izpostavlja okoliščinam, ki bi ga vizualno preobremenjevale, saj tega preprosto ni vajen in ga to plaši. Ko boste svojega greyhounda privajali na nove okoliščine, okolje, stvari in ljudi, mora vse potekati postopoma in počasi. Nikar ga ne spravljajte v precep, stisko. Zavedati se morate, da bo stalno na svoj poseben način komuniciral z vami. Naučiti se bo moral omejitev in življenjskih pravil znotraj vaše družine, zato se morate vi naučiti prepoznavati signale, ki vam jih bo kar naprej pošiljal. Skušajte razumeti njegovo telesno govorico in se na vse to odzovite mirno in z veliko mero sočutnosti. Oblikovati morate svojo dnevno in strukturirano rutino, ki bo vašemu hrtu v veliko pomoč, da se bo brez večjih težav in čimprej prilagodil na novo življenje brez dirkalnih steza. Naj vas ne preseneti, če bo vaš greyhound kar naenkrat za nekaj trenutkov otrpnil na mestu, topo strmel predse in ga ne boste mogli premakniti. To je ena izmed njihovih prepoznavnih značilnosti – da ob velikem strahu otrpnejo. Takrat je dobro, da se z njim še vi umirite in ga potem odločno povabite, da gre z vami naprej. Včasih boste tudi opazili, da po celem telesu močno drgeta (ne glede na to, da je zunaj morda kar prijetno toplo) – ne, ni mu hladno, gre le za njegovo veliko vznemirjenost.
Naslednji dobrohotni nasvet bodočim lastnikom greyhounda prav polagamo na srce: veliki angleški hrti so izredno prijetni in ljubeči hišni ljubljenčki, z njim pa se boste najbolje »ujeli«, če boste spoštovali in upoštevali vse njegove potrebe. Značilnost teh milih hrtjih velikanov je tudi, da potrebujejo veliko časa in miru čisto samo zase. Legli bodo na blazino, posteljo (najraje v vaši bližini) ter ure in ure počivali. Če v vašem prostoru ni miru, mu omogočite, da se umakne v drug prostor, saj bo le tako izpolnjena dnevna doza njegovega počitka. Med spanjem ga nikar ne budite ali bog ne daj (otroci!) skačite po njem. Prestrašen pes ni nikoli dober recept za varnost družinskih članov! Včasih spijo tudi z odprtimi očmi, pa jih je zato dobro prej z glasom nežno zbuditi in šele nato dotakniti.
Nujno moramo omeniti še značilno veliko zadrego, ki jo večina greyhoundov občuti, ko svojo glavo nenadoma in nenapovedano tesno privijemo k njegovi. Kje tiči vzrok za to njihovo resnično veliko osuplost pri tem dejanju, pravzaprav ne vemo, žalostno dejstvo pa je, da v tistem trenutku marsikatero greyhoundovo telo povsem otrpne, kuža nagonsko trzne, zahlasta za zrakom in včasih v skrajni stiski tudi šavsne proti viru svojega neugodja. Zato tudi tu poudarjamo, da se moramo vsi lastniki greyhoundov, pa tudi drugih hrtov, zavedati, da se je vedno treba držati navodil, ki jih dobijo prav vsi novopečeni lastniki hrtov: za hrta moramo odgovorno, ljubeče skrbeti, misliti na njegovo pravilno prehrano, redne sprehode, zdravje …, a hkrati sprejeti in spoštovati tudi njegov mir, njegove pomanjkljivosti, strahove in vse tisto, zaradi česar je naš kuža pravzaprav osebek zase.
Greyhoundi in kletka
Večina knjig s priporočili za lažje življenje s posvojenim greyem kot zelo dobrodošlo pomagalo v začetnem obdobju navaja kletko. Ko greyhound prispe v nov dom, je zanj vse novo: ni vajen stopnic, ne oken, ne našega načina življenja. S kletko mu prvi šok ob spremembi načina življenja vsaj malo omilimo. Z njo mu ustvarimo občutek domačnosti in varnosti, saj je bil poležavanja v njej vajen že od »kratkih« nog. Prav kmalu pa kletka postane njegovo zavetišče, prostor, ki je samo njegov, kotiček, kamor se lahko umakne pred hrupom in napornim novim življenjem. Kletko še posebej priporočajo pri morebitnem začetnem uničevanju pohištva, stvari, sten, vrat, talnih preprog, čevljev itn. Pri tem ne smemo pozabiti na nevarnost, da lahko preplašen pes, ki ostane prve dni popolnoma sam v stanovanju, tudi sebe resno poškoduje: se ureže na drobcih stekla, poje kakšno nevarno živilo (kavo, čokolado …) ali čistila z vaših polic itn. Vsekakor je bolje imeti psa v kletki, na katero ga počasi navajamo, kot pa da ga tik pred odhodom zapremo v kopalnico, klet, garažo itn. Uporabljamo jo lahko tudi v primeru, ko imamo doma poleg posvojenčka še kakšno drugo nepasjo žival (mačko, podgane, dihurje, papige itn.) in to vse do takrat, ko smo res stoodstotno prepričani, da nas bodo vsi živalski sostanovalci ob prihodu iz službe pričakali živi in zdravi. Imate doma več psov in niste prepričani, da se bodo med vašo odsotnostjo dobro razumeli med seboj? Pravijo, da dva ponavadi nista problem, pri treh pa je že potrebna pazljivost. Tako lahko eden izmed psov (npr. prišlek) počaka na vas varno zaprt v kletki. Ta je skoraj nujna tudi, če je eden izmed psov poškodovan ali bolan in ga želimo izolirati od ostalih.
Vsekakor pa moramo že samo razmišljanje o uporabi kletke zgraditi na pravih temeljih: namen kletke ni, da »psa preprosto zapremo vanjo« (ga morda celo prisilimo, da del dneva preživi v njej in s tem zavarujemo svoje pohištvo ali pa imamo pri svojih vsakodnevnih opravilih večji mir), ampak ravno nasprotno – da »svet okoli kletke ločimo od psa«. Zavedajmo se, da mu ustvarjamo brlog, zatočišče, v katerem se bo počutil varno – doma, v avtomobilu, na daljših obiskih in potovanjih … Nikar si že na začetku ne ustvarjajmo nepotrebnih predsodkov o kletki, češ saj bomo vendar hrta z njo mučili. Mladiči divjih psov se skotijo v brlogih, domači psi pa nam z veseljem na vrtovih kopljejo jame in ležijo v njih. Tudi kupčkanje blazin in vneto brskanje po njih je nagonski poskus ustvarjanja »gnezda« – v njem se počutijo varne in zaščitene.
Pri uporabi kletke se moramo držati osnovnih pravil:
-
biti mora prave velikosti, torej ne prevelika ne premajhna – v njej mora pes udobno ležati, stati na vseh štirih nogah in se brez težav obračati (za greyhounda je to običajno kar XXL velikost, npr. 120 x 76 x 82 cm);
-
v prostoru jo postavimo vsaj ob eno steno, najbolje pa kar v kot, vendar pa naj ima kuža iz nje razgled na dogajanje v stanovanju; pokrijmo jo od zgoraj in z ostalih strani, tako da bo odprta samo sprednja stran z vratci – v njej bo psu temno in prijetno;
-
nikoli je ne smemo uporabiti kot kazen za nezaželeno pasje vedenje, kuža se namreč v njej ne sme nikoli počutiti ujeto;
-
psa moramo na kletko počasi in strpno navajati (ne smemo ga siliti, potiskati vanjo; v prvih dneh jo pustimo odprto in jo postopoma zapirajmo za nekaj minut, vendar le takrat, ko se hrt v njej počuti sproščeno; kužku bo kletka še posebej vabljiva, če vanjo postavimo
njegovo najljubšo blazino; vsak njegov prostovoljen vstop pa nagrajujmo z okusnimi priboljški);
-
kletko naredimo karseda privlačno tako psu (postavimo jo v miren kotiček stanovanja, prekrijmo in opremimo z mehkimi blazinami ter njegovo najljubšo igračko) kot sebi (jo okrasimo z rožami, risbami otrok, različnimi ornamenti itn. – da bo postala prijeten del našega interiera);
-
kletka mora biti v bivalnih prostorih, torej tam, kjer se giblje celotna družina (in nikakor ne v kleti ali garaži, saj bi se kuža tam počutil še bolj utesnjeno; pes je »član« družine in mora biti vedno v prostorih, kjer ste tu vi sami).
Uspešno in strpno navajanje psa na kletko v stanovanju je koristno tudi za lažje sprejemanje kovinskega boksa v avtomobilu, kletke pri veterinarju, na ladjah ali celo na letalih.
Posebno opozorilo. Čeprav večina greyhoundov kletko dobro sprejme, pa vseeno poudarjamo, da se je v primeru ločitvene tesnobe potrebno predhodno nujno pogovoriti s svetovalcem za pasje vedenje. Težko psihično stanje utesnjenega hrta se lahko samo še poslabša, če ga nepravilno in prehitro primoramo v večurno ždenje v zaprti kletki. Strokovnjak bo preučil greyhoundovo vedenjsko motnjo in vas pravilno usmerjal pri odpravljanju le-te; nihče namreč ne želi, da bi se hrt usodno poškodoval, ko bi v paniki na vso moč poskušal zapustiti neljubi kovinski oklep (več o ločitveni tesnobi v: Nasveti za skupno življenje s hrti).
[Spodbujeno po: Dennis McKeon, For the New Adopter: A Simple Primer To Help You Understand Your Greyhound ; Cynthia A. Branigan, Adopting the Racing Greyhound. New York 2003 in Stefania Traini, The Crate As A Den And A Safe Place For Dogs.]