Cepljenja pri psih

 

Glavni namen cepljenj je preprečiti okužbo s kužnimi boleznimi oz. zagotoviti blažji potek bolezni, preprečiti širjenje bolezni, zmanjšati tveganje za prenos zoonoz (bolezni, ki se jih lahko nalezemo od živali) in zaščita celotne populacije (dokazano je, da izbruh neke bolezni lahko preprečimo, če je cepljene vsaj 65% populacije).

 

Čeprav se v zadnjem času pojavlja vse več nasprotnikov cepljenj, naj na tem mestu še enkrat poudarimo, da cepljenja prinašajo mnogo več koristi kot škode. Neželeni učinki cepljenja so seveda možni, so pa izjemno redki in v veliki večini primerov blagi. Statistično naj bi se pojavili pri 52 mačkah na 10000 cepljenih in pri 39 psih na 10000 cepljenih živali. Možni neželeni učinki, ki se lahko pojavijo in so običajno blagi in prehodni, so: zmerno povišana telesna temperatura, bolečina na mestu cepljenja, pobitost, šepanje, bruhanje in driska. V hujših primerih se pojavijo edem obraznega dela glave, anafilaktični šok, granulomi na mestu cepljenja, pri mačkah sarkomi. Prav je, da o vseh reakcijah po cepljenju obvestite svojega veterinarja.

 

V naših razmerah se priporoča cepljenje s kombiniranim cepivom proti pasji kugi, parvovirozi, leptospirozi, virusnemu hepatitisu, kužnem kašlju (oz. parainfluenci) in proti steklini, kar je zakonsko obvezno. Nekatere od teh bolezni se pri nas še vedno redno pojavljajo, druge (npr. pasja kuga in steklina) pa so prav zaradi cepljenj postale redkejše.

Pasja kuga

Pasja kuga je močno nalezljiva virusna bolezen psov, ki vpliva na številne organske sisteme. Povzročitelj bolezni je Morbillivirus, ki je občutljiv na večino razkužil, toploto, čistilna sredstva, odporen pa je proti nizkim temperaturam, zato se bolezen pojavlja predvsem v mrzlem in vlažnem vremenu. Virus se naseli v limfatičnih, epitelnih in živčnih celicah. Okužba je možna le ob neposrednem stiku z bolno živaljo. Najbolj so občutljivi mladiči od 3 do 6 mesecev, zbolijo pa lahko tudi starejše živali. Inkubacija (to je čas od okužbe do izbruha bolezni) traja 37 dni. Virus se izloča z vsemi izločki še dva tedna po prenehanju kliničnih znakov. Klinični znaki pri cepljenih živalih so blagi ali pa se sploh ne izrazijo. Pri okuženih pa se pojavi pljučnica, očesni in nosni izcedek, bruhanje, driska, negotova hoja in ohromelost, poškodbe sklenine ter zadebeljene in trde blazinice. Pojavi se tudi vročina, neješčnost in potrtost. Specifičnega zdravljenja ni, izvaja se le podporno in simptomatsko zdravljenje. Nadomeščamo izgubljeno tekočino in dajemo sredstva proti bruhanju in krčem. Smrtnost je višja od 50%. Pri živalih, ki bolezen prebolijo, pogosto opazimo trajne posledice (npr. živčne motnje).

Virusni hepatitis psov

Virusni hepatitis psov je izredno nalezljiva virusna bolezen, za katero zbolijo psi vseh starosti, najbolj pa so občutljivi mladiči. Bolezen povzroča pasji adenovirus 1 (CAV-1). Virus se prenaša s slino, z blatom in urinom zbolele živali. Prenaša se posredno ali neposredno. Inkubacijska doba traja od 4 do 9 dni. Virus prizadene žilni epitelij in jetrne celice, lahko pa tudi druga tkiva. Najpogostejši klinični znaki so: vročina, neješčnost, bruhanje, driska, bolečine v trebuhu, spontane krvavitve, zlatenica in vnetje jeter, vnetje oči in edem roženice (»modro oko«). Če bolezen poteka zelo hitro (perakuten potek), pride do nenadne smrti že v nekaj urah, brez očitnih kliničnih znakov. Zdravljenje je podporno (nadomeščanje tekočin), pri zelo bolnih psih pa po potrebi dajemo antibiotike in transfuzije krvi.

Pasji parvo virusni gastroenteris

Povzročitelj bolezni je pasji parvovirus tip-2 (CPV-2). Virus zelo dolgo preživi v okolju in je odporen proti razkužilom. Inkubacijska doba traja od 7 do 14 dni. Zbolevajo predvsem mladi psi do 6 mesecev starosti, lahko pa tudi starejši. Virus se izloča z iztrebki okuženih živali in se prenaša z neposrednim ali posrednim stikom (z okuženo opremo, hrano…). Naseli se v epitelne celice resic tankega črevesja in onemogoča absorpcijo hranilnih snovi. Žival postane močno apatična, bruha, pridruži se tudi driska (rumeno-rjava, smrdeča, s primesjo krvi). Telesna temperatura je povišana, pulz je slaboten in pospešen. Zaradi bruhanja in driske je žival hudo dehidrirana in hujša. Smrtnost znaša do 50%. Mladiči, pri katerih pride do vnetja srčne mišice, kmalu poginejo brez značilnih bolezenskih znakov. Bolezen zdravimo z nadomeščanjem tekočin (rehidracijo), zdravili proti bruhanju in driski ter z antibiotiki.

 

 

 

Kužni kašelj psov ali parainfluenca

Kužni kašelj psov je močno nalezljivo obolenje zgornjih dihal, ki se pogosteje pojavlja pri necepljenih imunsko oslabelih psih, redkeje pa zbolijo tudi cepljeni psi, vendar v precej milejši obliki. Bolezen povzročajo različni povzročitelji, zato bolezensko stanje raje opisujemo kot sindrom, ne pa kot enotno bolezen. Glavna povzročitelja bolezni sta bakterija Bordetella bronchiseptica in virus parainfluence, poleg njiju pa bolezen povzročajo tudi adenovirus, herpesvirus, reovirus. Inkubacijska doba traja od 4 do 10 dni.  Povzročitelj se naseli v sluznice dihalnih organov, kar se izraža z vnetjem gornjih dihalnih poti. Klinični znaki so: suh, hripav kašelj in siljenje na bruhanje, nosni in očesni izcedek, pri nekaterih se lahko pojavi tudi pljučnica in vročina. Bolezen se prenaša s kašljanjem in kihanjem, preko direktnega kontakta obolele in neokužene živali ali prek kontaminiranih površin. Pri blagi obliki si živali opomorejo po 714 dneh, pri težjih oblikah pa je potrebna antibiotična in podporna terapija. Psi so kužni še več dni ali celo tednov po tem, ko klinični znaki prenehajo. Med boleznijo, ko pes kašlja, se izogibajmo fizičnim naporom, psu ponudimo manjše obroke kvalitetne hrane, ovratnico pa zamenjajmo z oprsnico.

 

 

 

Leptospiroza

Leptospiroza je akutno ali kronično potekajoča bakterijska bolezen, ki se izraža s septikemijo in hudimi poškodbami notranjih organov. Povzročata jo bakteriji Leptospira icterohaemorrhagie in Leptospira canicula. Bolezen je zoonoza (prenaša se tudi na človeka). Za to boleznijo zbolevajo tudi divje živali. Bolezen pogosto prenašajo glodavci, zato jo najdemo tudi v urbanem okolju. Povzročitelj se izloča z urinom in dolgo preživi v okolju. Leptospire pridejo v organizem prek sluznic, skozi kožo, prek placente (posteljice), prek ugriznih ran, lahko pa tudi s spolnim stikom. Inkubacija traja 7 dni. Po okužbi se leptospire naselijo v ledvicah in jetrih. Klinični znaki so: vročina, potrtost, neješčnost, strjevanje krvi znotraj žil, krvavitve, krvožilni kolaps, akutne motnje v delovanju jeter in ledvic, zlatenica ter splavi ali mrtvorojeni mladički. Za zdravljenje uporabljamo antibiotike in poleg tega izvajamo še podporno terapijo.  

Protokol cepljenj

Šifrant:

D = pasja kuga (distemper), H = hepatitis, P = parvoviroza, Pi = parainfluenca, L = leptospiroza

                                                                                                           

                                                        Starost psa (v tednih)                                        Vrsta cepiva

                                                                68 tednov                                                    DHPPi

                                                                1012 tednov                                                DHPPi-L

                                                                1416 tednov                                                DHPPi-L

Pri šestih tednih začnemo s cepljenjem samo pri mladičkih, katerih matere niso bile cepljenje oz. o tem nimamo podatkov.

 

                                                       Starost psa (v letih)                                            Vrsta cepiva                   

                                                               1 leto                                                              DHPPi-L

                                                               2 leti                                                               L

                                                               3 leta                                                              L

                                                               4 leta                                                              DHPPi-L

                                                               5 let in dalje                                                    L – vsako leto,

                                                                                                                                      DHPPi vsako tretje leto

Protokol cepljenja ni vedno enak za vse živali.

Predlaga ga vaš veterinar glede na izvor psa, okolje, v katerem živite, starost in pasmo psa.

 

 

 

Steklina

Cepljenje proti steklini je v Sloveniji zakonsko obvezno. Pes mora biti prvič cepljen med tretjim in četrtim mesecem starosti in nato še dve leti zapored, brez zamujanja z datumi! Nato se cepljenje opravlja po navodilih proizvajalca, običajno vsako drugo ali tretje leto. V primeru, da se eno od zaporednih cepljenj zamudi ali izpusti, je potrebno cepiti psa takoj naslednje leto po enakem začetnem protokolu, torej spet trikrat zapored.

Cepljenja pri hrtih in drugih psih, posvojenih iz tujine

 

Večina posvojenih hrtov pri nas izvira iz Španije in z Irske, ki imata drugačno zakonodajo s področja veterinarstva kot Slovenija. To je pomembno predvsem glede veljavnosti cepljenja proti steklini. Ni namreč nujno, da je cepljenje, ki je veljavno v neki drugi EU državi, veljavno tudi pri nas. Za lažjo predstavo lahko navedemo kar konkreten primer: pri greyhoundu, posvojenem z Irske, je bil v potnem listu kot datum cepljenja proti steklini vpisan 15. 10. 2014; naslednjič naj bi se ga cepilo 15. 10. 2017. Predtem je bil proti steklini cepljen samo enkrat in sicer 15. 10. 2013. Ker je bil pes pripeljan v Slovenijo, kjer imamo drugačne zahteve glede cepljenja stekline (glej odstavek zgoraj), bo psa potrebno ponovno cepiti 15. 10. 2015, čeprav je v potnem listu zapisano drugače.

 

Do težav prihaja tudi pri cepljenju proti kužnim boleznim. Večina posvojenih hrtov pride k nam s samo enim cepljenjem, ki je bilo opravljeno že pred meseci ali tedni. Glede na zgornji članek pa vemo, da je omenjeno cepljenje potrebno ponoviti v roku štirih tednov. Ker zgodovine psov ne poznamo in ne vemo, ali so kot mladički sploh bili cepljeni proti kužnim boleznim oz. ali je bil protokol sploh pravilen, je zabeleženo cepljenje, ki ni bilo ponovljeno, skoraj nične vrednosti. Če želimo, da bo naš pes resnično zaščiten, je potrebno postopek cepljenja začeti znova.

 

Nuša Schumet, dr. vet. med.