Zakaj pomoč odsluženim in zavrženim hrtom

 

Zakaj reševati, posvajati in iz oddaljenih držav k nam prevažati greyhounde, galge, lurcherje in podence? Vzrokov je seveda več, prvi je zagotovo ta, da so ljudem pač blizu različne vrste psov, nekaterim torej tudi hrti. Preprosto občudujejo njihovo mirno, nežno naravo, na videz krhko telo, ki se delčku sekunde prelevi v »geparda«, osuplja jih bliskovitost njihovih tankih nog, neskončna energija, tiho čustvovanje in na videz odmaknjena, a v resnici globoka predanost človeku.

A glavni vzrok tiči drugje – v zaslužkarstvu tekmovalne industrije, prirejanju profesionalnih hitrostnih dirk z greyhoundi in pobiranju visokih stav, kar se je do neopisljivih razsežnosti razbohotilo že v sredini prejšnjega stoletja. Nekdaj ljubiteljsko opazovanje vratolomnega teka velikih angleških hrtov in njihovega lova na manjšo divjad je korenine mogočnega izkoriščanja teh čudovitih, občutljivih psov začelo poganjati že v drugi polovici 19. stoletja, ko so leta 1876 v Hendonu pri Londonu organizirali prvo tovrstno dirko z umetno vabo (na 400 m dolgi progi se je za vabo hkrati poganjalo šest greyhoundov), ker pa psi niso dosegali želenih rezultatov, so tak način tekmovanja opustili. Tik pred prvo svetovno vojno (leta 1912) pa je Američan Owen P. Smith oblikoval krožno elektrificirano progo, po kateri drsi mehanska naprava s pritrjeno puhasto vabo. Po njegovi zamisli so začeli hitrostna tekmovanja hrtov prirejati po ovalni dirkalni stezi (psi so tekali za motoriziranim mini vozičkom, na katerega je bila obešena umetna vaba). Tako se je rodil “mehanični zajec”, z njim pa tudi sodobna oblika hrtjih dirk. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je dirkalna steza postala zelo popularna v Združenih državah Amerike, na Irskem, v Angliji in Avstraliji; tekme na stadionih si je lahko ogledalo več ljudi, množice pa so se nad teki naslajale z manjšim občutkom krivde, saj (vsaj) na stadionih ni prihajalo do poboja nedolžnih zajcev. Desetletje kasneje so hitrostne tekme že zasenčile primarni način tekmovanja s hrti – t. i. coursing. Razraščalo se je množično pobiranje stav, s tem pa so rasli tudi zaslužki vseh vpletenih akterjev; v petdesetih letih so hrtja tekmovanja na stezi bila že prava senzacija in postala so končni cilj načrtne vzreje greyhoundov po celem svetu. In tako je še danes. Kako hitro se je širilo navdušenje nad dirkami in igrami na srečo, pove podatek, da je bilo takoj po koncu druge svetovne vojne (leta 1946) organiziranih že kar 34 milijonov tovrstnih tekem.  

Tekaška industrija je še danes močno razvita predvsem v ZDA, Veliki Britaniji, na Irskem in v Avstraliji, v manjši meri pa profesionalne dirke prirejajo še na Novi Zelandiji, Kitajskem, v Argentini,  Braziliji, Mehiki, Macau, na Portugalskem, v Vietnamu in Južni Afriki. Razsežnosti problematike organiziranih pasjih tekov je najlažje ponazoriti z nogometno evforijo – cele družine se udeležujejo tekem, stave so izredno popularne in prav vsak si zaželi lahkega postranskega zaslužka. Mogočno tekmovalno industrijo je skoraj nemogoče zaustaviti, še posebno, ker so svoj precej obsežen »piskrček« z davki pristavile tudi države. Za bleščečim dogajanjem na stadionih, prešernimi druženji prijateljev, za stojnicami različnih pijač in prigrizkov ter evforijo ob zmagi favorita se o trpki usodi tekmovalnih greyhoundov preprosto molči. »Saj vendar radi tečejo …« Malokdo se zaveda resnične politike največjih tekmovalnih korporacij, katerih osnovni cilj je čim večji zaslužek s karseda minimalnimi vnesenimi stroški. Če se pes na tekmi ali treningu poškoduje, ne izpolnjuje norme za dobrega tekača ali pa zaradi »starosti« ne dosega več zavidljivih rezultatov, se ga rejci in trenerji na različne načine znebijo. Teh je ogromno, od ubijanja s pištolo za živino, prodaje v različne laboratorije ali sadističnega mučenja pa vse do zelo popularnega puščanja psov usodi pomanjkanja in nevarnosti na prometnih cestah. Končni rezultat pa je vedno enak – psi, ki bi svoje življenje v naravnih razmerah sklenili pri 13–14 letih, s tega sveta izginejo že v svojih najboljših letih, tj. pri treh/štirih (po poškodbah pa še prej). Pietete tu ni – ni pomembno, ali je bil čislan profesionalni tekač, ubogljiv ali ne, niti to, koliko denarja in ugleda je prislužil svojemu gospodarju. Ko svojega »dela« ne opravlja več na zadovoljivi ravni, nima več pravice do življenja. Seveda tu pa tam naletimo na poštene lastnike, ki svoje odslužene tekače po zaključku kariere sami vključijo v sistem posvajanja »upokojenih« lovskih in tekmovalnih hrtov, žal pa so ti še vedno zelo redki. Večino pri odločitvi za to humano dejanje ovira predvsem njihovo globoko, iz generacije v generacijo zakoreninjeno prepričanje, da ti psi preprosto niso vredni naše pozornosti, ljubezni in občudovanja – zanje so in bodo za vedno ostali zgolj sredstvo za zadovoljevanje človekovih materialnih potreb.

 

Številke »izginulih« hrtov so enormno visoke. Zaradi prikrivanja podatkov, površno vodenih evidenc in dodatne nelegalne (nelicenčne) vzreje greyhoundov je žal moč govoriti le o predvidevanjih, saj pravih številk ne ve nihče. A že nekaj zapisanih vzbuja veliko skrb in sočutje do množice skrajno izkoriščanih živali. Vsako leto naj bi bilo na Irskem in v Veliki Britaniji vzrejeno okoli 40000 greyhoundov (od tega le 5600 v Veliki Britaniji) – z neličenčno vzrejo se ta številka lahko dvigne celo do 45000. Od te vsote je v register vpisanih in tetoviranih le okoli 28000, licenco za tekmovanje pa po osemnajstih mesecih treningov pridobi manj kot polovica le-teh – recimo okoli 12000. Na nelicenčnih tekmah po ocenah tekmuje še okoli 2000 greyhoundov, kar da približno končno številko 13000 do 14000 greyhoundov. Poleg tega vsako leto tekmovalno kariero zaključi okoli 10000 greyhoundov z licenco. Dom pa naj bi po »majavih« evidencah letno dobilo le približno 3500 hrtov. (Poglejte sedaj ponovno prvo in zadnjo zapisano številko! In pri tem nikar ne pozabite, da se podatka nanašata samo na vzrejo greyhoundov na Irskem in v Veliki Britaniji … Koliko izginulih greyhoundov je še v drugih državah po svetu?)

Na žalost pa so posledice omenjene tekmovalne industrije in vratolomnih zaslužkov še mnogo večje, kot se zdi na prvi pogled. Priljubljenost profesionalnih dirk z greyhoundi namreč usodno vpliva na položaj drugih vrst hrtov po svetu. V Veliki Britaniji in na Irskem se je zaradi odvečnih »produktov« množične vzreje velikih angleških hrtov izrazito poslabšal tudi položaj lurcherjev, mešančkov med različnimi vrstami hrtov ali hrta in neke druge delovne pasme psa, ki so bili tako kot greyhoundi nekdaj visoko cenjeni psi. Med lurcherje namreč avtomatično uvrstijo vse čistokrvne greyhounde brez tetovaže v ušesih, pa se je na račun teh število omenjenih mešančkov drastično povečalo. V skladu z miselnostjo o »ponudbi in povpraševanju« so ti psi  izgubili  svojo

»vrednost« in prekomerna populacija je privedla do nenadzorovanega prekupčevanja in izkoriščenja tudi teh psov. V ljudski zavesti so namreč prav kmalu pridobili status odvečnega psa, tj. psa za obrobno populacijo ljudi – Rome in popotnike, ki jih uporabljajo bodisi za divji lov na zajce in divje prašiče ali pa za t. i. lamping – način lova, pri katerem lovci ponoči svetijo z avtomobilskimi žarometi ali s posebno močnimi lučmi in pri tem izkoriščajo prirojeno značilnost živali, da se v temi pred močno svetlobo zaustavijo in nepremično strmijo vanjo (pred svetlobo se namreč počutijo varno, pa se jim zato lahko lovec ali pes neopazno približa). Tovrsten lov naj bi bil v zadnjih letih (sploh s psi) že povsem prepovedan, a ga t. i. gypsies oz. travellers še vedno izvajajo na severu Velike Britanije in na Irskem.  

 

Na žalost so Romi do svojih psov skrajno okrutni – travellers spadajo v najnižji sloj ljudi, so polpismeni ali celo popolnoma nepismeni in živijo po svojih lastnih grobih plemenskih zakonitostih, kar se odraža tudi v njihovem odnosu do živali na splošno. Njihovi lovski psi živijo v skrajnem pomanjkanju, brez veterinarske oskrbe, cepljenj, polni so notranjih in zunanjih zajedavcev. Hranijo jih zelo slabo, pa so vsi rešeni lurcherji praviloma v zelo bornem stanju – podhranjeni, polni razjed in poškodb. Njihovi lastniki jih vsak dan pretepajo, brcajo, ob najmanjšem nezadovoljstvu tudi brez zadržkov na ekstremno nehuman način ubijejo, zato se ljudi panično bojijo. Nekoliko boljša situacija je le na jugu Anglije, kjer je družbeni status Romov in popotnikov na splošno nekoliko boljši.

 

Prav zaradi tesne povezanosti lurcherjev z najnižjim slojem ljudi in v človeški zavesti močno ukoreninjenega mišljenja, da so ti psi tako rekoč »pasje podgane«, jim je predvsem na Irskem skoraj nemogoče najti primeren ljubeč dom. Če maltretiranje lastnikov preživijo, je njihova usoda skrajno žalostna  – s težkimi poškodbami, zanemarjeni, bolni in lačni tavajo po ulicah mest in po podeželju. Le redki imajo srečo, da s pomočjo prostovoljnih društev pristanejo v varnem in toplem zavetju doma – vendar vedno izven Irske. Na srečo se v zadnjem času vsaj v Veliki Britaniji odnos do teh, v vseh pogledih, čudovitih psov spreminja; mešanice z nekaterimi delovnimi pasmami psov postajajo že kar popularne, pa jim je zato dom moč najti tudi v tej državi.

Popularnost hitrostnih dirk pa je svoje lovke razširila tudi na španska tla. Večstoletna tradicija lova z galgi se je pod močnim vplivom tekmovanj na stadionih in v vedno večjem slu po velikih zaslužkih spremenila v dobičkonosni organizirani lov na zajce. Podobno izkoriščanje je »zadelo« tudi ibiške pse, tako da z galgi delijo skoraj enako usodo, razlika je le v tem, da je lov s podenci popularen predvsem na katalonsko govorečih področjih Španije in na Belearskem otočju.

Prvi maj je mednarodni dan podencev – teh čudovitih, energičnih, neustavljivih psov, ki jim človek v Španiji namenja zgolj neizmerno trpljenje.

A če lahko za tekmovalno industrijo rečemo, da vzreja greyhoundov poteka vsaj po določenih pravilih in uzusih, pa za vzdrževanje galgov in podencev v Španiji tega absolutno ne moremo trditi. Zadovoljive zakonodaje, ki bi urejala tovrstno dejavnost, praktično ni, hkrati pa niti volje oblasti, zato so galgi in podenci prepuščani na milost in nemilost svojim lastnikom. Poleg tega je lov na zajce v Španiji zakonsko dovoljen in tako brez kančka slabe vesti sprejemljiv za širše množice ljudi. Čeprav so španska hitrostna tekmovanja zgolj ruralna različica pobiranja stav in služenja denarja, pa so za sabo potegnila vso bolečo realnost načina človeškega razmišljanja o možnosti hitrega zaslužka – tj. prekomerno vzrejo hitrih pasem psov, posledično pa tudi zgražanja vreden odnos ljudi do tega, po njihovem mnenju, »potrošnega pasjega materiala«. Zato galgi in podenci v svojem španskem obdobju življenja živijo v skrajni bedi, lakoti in trpinčenju, brez trohice tistega, zaradi česar življenju sploh pravimo življenje. Vsako leto je »za odpad« zapisano ogromno število psov, saj so za lovce in španske Rome zanimivi samo psi na vrhuncu svojih tekaških zmogljivosti. Po predvidevanjih je ob koncu lovske sezone (konec januarja) vsako leto odveč od 50 do 60 tisoč galgov. Resnično število ni znano, prav tako niti to, koliko je vsako leto zavrženih podencev.

Seveda pa današnji brezupni položaj galgov in podencev v Španiji ne moremo pripisati le vplivu profesionalnih dirk z greyhoundi v Veliki Britaniji in na Irskem. V veliki meri gre vendarle za odraz prepleta zgodovinskega, socialnega in političnega razvoja na španskih tleh, njihovih vrednot, kulture in načina življenja.

 

Tako kot ostale vrste hrtov so bili tudi galgi v preteklosti visoko cenjeni psi. V srednjem veku so za nakup te plemenite živali npr. plačali mastno ceno – kot se za spoštovanega lovskega in družinskega psa spodobi; njegovo usmrtitev ali krajo so strogo kaznovali. Še v 17. stoletju so bili lahko njegovi lastniki samo predstavniki višjega sloja, aristokracije in po posebnem dovoljenju oblasti tudi nekateri navadni, a zelo premožni ljudje z velikimi posestvi, ki so se hitro vzpenjali po družbeni lestvici. Vsem tem so galgi kmalu postali tudi tesni zvesti sopotniki, pa jih najdemo skupaj z družino upodobljene na družinskih slikah, portretih v njihovih sobanah, na polju, pri lovu. V 18. stoletju pa se je lovska zakonodaja spremenila: lov s hrti je bil po novem dovoljen tudi navadnim ljudem. Žal je bila s tem odlokom zapečatena nadaljnja usoda galgov na španskih tleh. Lov na živo vabo se je med navadnimi smrtniki neverjetno hitro širil in se v zelo kratkem času zalezel v vse pore španskega življenja. Galgo je postal pes ljudskih množic, dostopen vsem … in v celoti izgubil svojo nekdanjo veljavo.

Zaradi množične nenadzorovane vzreje in posledično ogromnega števila teh psov na španskem podeželju, je danes galgo za Špance pes “brez vrednosti”, saj lahko na vsakem koraku pridejo do “sveže krvi”, novega, mlajšega, hitrejšega lovca. Zanje so galgi pasje podgane – odvečna golazen, ki se je je potrebno po opravljenem opravilu čimprej znebiti. Kljub večdesetletnemu trudu in ozaveščanju različnih prostovoljnih organizacij za reševanje galgov po celem svetu so še danes le redki Španci mnenja, da je ta pes primeren za bivanje v hiši in namenjanje naklonjenosti … 

Lastnikom – lovcem (galgueros) in Romom (gitanos) – je galgo postal že v tolikšni meri samoumeven in običajen delovni material, da do njega ne čutijo niti kančka emocionalne navezanosti, še več – galgo po njihovem mnenju ne zasluži niti dostojne hrane, čiste vode, znosnega prebivališča, zdravstvene oskrbe, kaj šele minimalne stopnje humanosti v odnosu do njega.

Usoda galgov in podencev je ljudi po svetu množično »zabolela« šele proti koncu dvajsetega stoletja, ko se je Španija končno sprostila in odprla navzven po dolgem obdobju neusmiljene diktature generala F. Franca. Prav v t. i. frankizmu – zatiranju svobodne volje in človeškega dostojanstva, nedemokratičnosti, gospodarske negotovosti, cenzure in izoliranosti – lahko vidimo enega močnejših vzrokov za tolikšno trpinčenje avtohtonih pasem psov (galgo, podenco ibicenco, podenco andaluz, rehala …) v Španiji.

Ukinimo hitrostna tekmovanja greyhoundov po celem svetu!
Prenehajmo z grobim izkoriščanjem galgov, lurcherjev in podencev v Španiji!

Ob tlačenju vrednosti lastnega naroda pač ni prostora za sočutje, razumevanje in spoštovanje drugih – še posebej nežnih, skrajno občutljivih, šibkih in nenapadalnih – živih bitij.