Vsako leto pod zemljo ali bog ve kje izgine vsaj deset tisoč greyhoundov, ki jih njihovi trenerji oz. lastniki nelegalno ubijejo – najpogosteje s strelom v glavo. Nekaj sto velikih angleških hrtov svoja življenja po ceni 30 € na »glavo« konča v t. i. odlagališčih psov (ang. dog pounds) in to že v nekaj urah po svojem prihodu – pa okoli tega ne nastaja nobena odmevna senzacija, kot npr. pri ozaveščanju javnosti o postajah smrti, t. i. perreras, v Španiji. Takih »srečnežev« (z nekoliko bolj humanim koncem življenja) je na Irskem bore malo, vsega okoli 500, saj se »vratolomna« cena evtanazije (30 €) zdi mnogim lastnikom tekmovalnih greyhoundov preprosto previsoka. Krogla pač stane precej manj.                  

 

Če potujete po Evropi z greyhoundi, vas skoraj nihče ne bo zaustavil: »O, to so psi, ki so izkoriščani in pobijani na Irskem«, kvečjemu bodo morda vzkliknili: »To so galgi, ki jih tako grdo izkoriščajo in trpinčijo v Španiji«. 

 

Greyhoundi na Irskem preživijo celo svoje življenje v zadušljivi samoti kletke in na koncu tudi umrejo v popolni osamljenosti – glede njihove žalostne življenjske situacije namreč v svetu vladata velika brezbrižnost in nevednost. Vendar pa to ni zgolj krivda irske tekmovalne industrije, ki zna pred svetom tako umetelno prikriti resnično dogajanje v svoji državi, ampak tudi napačna politika mnogih – premnogih – društev za posvojitev teh psov po svetu, ki pereči usodi greyhoundov posvečajo bore malo pozornosti, ali pa celo širijo neresnico o njihovi problematiki.

 

Le nizkemu odstotku tekmovalnih greyhoundov uspe po koncu tekmovalne kariere preživeti; naposled le pristanejo v ljubečem okolju novih družin. Pa še med temi so mnogi posebej zaznamovani. To so črni greyhoundi. Njihova osamljenost in prezrtost se na žalost nadaljuje celo po srečni rešitvi iz krempljev tekmovalne industrije. Če pa imajo na svojih plečih še nekaj več zrelih let, je njihova situacija še težja. Kajti – recimo bobu bob – večina ljudi, ki se zanima za posvojitev, pač ne želi črnega psa.

 

Ljudje (v Evropi) se večinoma odločajo za posvojitev galga: problematika le-teh je namreč med ljudmi bolj razvpita, okoli njih se je ustvaril zmotni kliše, da so »lažje« vodljivi (to vsekakor ustreza društvom za posvojitve, saj je reševanje galgov praviloma lažje, predvsem pa ceneje), galgi naj bi bili po mnenju mnogih »lepši in bolj fotogenični«.

 

Črni greyhoundi, ki na Irskem živijo v kletkah na prostem, imajo resnično obupen kožuh – so nekako neprivlačno rjavosivo obarvani (dlako sicer kmalu po prihodu v nov dom zamenjajo s črno sijočo) in prve fotografije jim res ne delajo usluge. Da jih začnemo ceniti, moramo najprej vsaj enega spoznati, ga imeti pri sebi doma in uvideti, kako sčasoma postanejo resnično prijetni človekovi družabniki, še posebej, ko niso več v rosno mladih letih.