top of page

 

Dolga in veličastna zgodovina hrtov

 

[Linije današnjih vrst hrtov izhajajo iz skupne zgodovinske različice “hrtje” oblike psov, ki naj bi bili podobni današnjim salukijem oz. perzijskim hrtom. Šele v srednjem veku so se namreč začele pojavljati samostojne pasme hrtov, kot jih poznamo danes (greyhoundi, galgi, škotski jelenarji, borzoji, salukiji, afganistanski hrti itn.). Zato gre pri zgodovinskem pregledu razvoja hrtov starejše dobe bolj za opis t. i. “greyhoundskega” tipa psa in njegovih značilnosti: dolgih nog, dolge ozke glave, globokega prsnega koša in sposobnosti “lova z očmi” (iz tega izvira tudi angleško splošno poimenovanje za hrta sighthound v skladu z ang. sight = sln. vid), ki velja za praktično vse sodobne oblike hrtov.]

 

​

Že dlje časa se krešejo mnenja o izvoru in časovnem okviru pojavitve prvih prednikov današnjih hrtov, čeprav vsa delijo isto stališče, da spadajo hrti med najstarejše pasme psov. Po mnenju nekaterih naj bi se psi, podobni današnjim hrtom, že pred osem tisoč leti sprehajali ob Sredozemskem morju, natančneje na puščavskih področjih ob Perzijskem zalivu in Arabskem morju. Prve sledove dolgih in vitkih psov je opaziti v starodavnem mestu Catal-Hüyük (na področju današnje jugozahodne Turčije): risbe v templju šest tisoč let pred našim štetjem uprizarjajo lov na jelena, pri katerem lovca spremljata dva hrtu podobna psa. Dva tisoč let kasneje je na področju Irana nastala pogrebna vaza s podobo “hrta”. Že takrat pa naj bi te pse vzgajali za lov – njihova visoko cenjena umetelnost je bila, da so plen s svojim škarjastim ugrizom zgrabili in ubili že med samim tekom. Od drugih psov so se razlikovali v dveh osnovnih značilnostih: – »lovili« so s svojim vidom (vonj je bil njihovo sekundarno pomagalo pri zasledovanju divjadi), – zaradi svoje specifične konstitucije so dosegali ekstremne hitrosti, pa so se z njimi možje na lov odpravljali kar brez orožja.

Drugi hrte romantično povezujejo s starim Egiptom,  kjer so npr. v grobnici Beni Hassani, stari okoli 4900 let, odkrili naslikane upodobitve psov, ki spominjajo na današnje perzijske hrte (salukije) ali sloughije. Zanje ti psi niso bili le pomočniki pri lovu in spoštovani človekovi spremljevalci, ampak so jih poveličevali in častili kot bogove; bog Anubis je bil tako kot mnogi egipčanski bogovi napol človek, napol zver – pri tem živalsko polovico tvori (odvisno od vira) napol šakal ali neke vrste hrt. A če pogledamo kip, posvečen bogu Anubisu (na sliki), vidimo, da je podobnost z današnjim faraonskim psom več kot očitna. Da je bil hrt v starem Egiptu visoko postavljen na piedestal, priča dejstvo, da je bilo rojstvo hrta na vrednostni lestvici takoj za rojstvom sina (in daleč

pred rojstvom hčerke). Smrt tega cenjenega psa je družino v egipčanskem svetu zelo prizadela, obrili so si glave, se postili in javno žalovali. Kot zveste spremljevalce svojih gospodarjev, so jih ob smrti lastnika pogosto usmrtili in mumificirali (ter jim s tem omogočili posmrtno življenje), stene grobnice pa okrasili s podobami vseh hrtov, ki so umrli pred lastnikom. Prav v zadnjem času (po letu 2011) so v katakombah v okolici templja, posvečenega bogu Anubisu, v Memphisu našli skoraj osem milijonov pasjih mumij (in sicer psov starih od nekaj ur do odrasle dobe) iz četrtega stoletja pred našim štetjem. Hrtu podobnega psa so imeli in spoštovali mnogi egipčanski kralji, kot so Tutmozis III., Amenofis II., Tutankamon in kraljica Hatshepsut. Njihova velika ljubiteljica je bila tudi Kleopatra.

 

Nad hrti so se navduševali tudi v antični Grčiji – mnoga trgovska potovanja v Egipt so se končala tako, da so v domovino s seboj pripeljali tudi »lepe« pse. Njihova priljubljenost se je hitro širila, pa je bil ponosni lastnik greyhounda Peritasa tudi znameniti Aleksander Veliki (356 – 323 pr. n. št.). Mnoga grška božanstva so upodobljena skupaj s hrti: boginja čarovništva in podzemlja Hekata je pogosto naslikana v spremstvu svojega greyhounda Polluxa, zaščitnika lova. Omenimo še v antični in renesančni umetnosti večkrat upodobljen motiv Artemidinega maščevanja nad Akteonom: ko jo je le-ta videl golo, ga je spremenila v jelena in za njim poslala svojih 48 greyhoundov (motiv na sliki).

 

Občudovanje hrtov se je iz Grčije preneslo še v antični Rim. Tudi

rimski bogovi so posedovali te veličastne živali, omenimo pa samo boginjo lova – Diano, ki je svoji najboljši prijateljici Procris darovala greyhoundico Laelaps, ki je slovela po tem, da je vedno ulovila svoj plen. Po legendi naj bi jo lovec (Procrisin mož) spustil v lov na lisico, ki je veljala  za neulovljivo … A bog je obe – greyhoudnico in lisico – spremenil v kamen in ju povzdignil v nebo. Še danes nam svetita na nebu kot ozvezdji Veliki pes (Canis Major – Laelaps) in Mali pes (Canis Minor – lisica). Motiv lova Laelaps je v rimski umetnosti še posebej pogost.

Tudi »posvetni« Rimljani so hrte radi uporabljali za lov. Na prelomu iz prvega v drugo stoletje našega štetja je svoje bogato védenje o »hrtih« v pisni obliki predstavil rimski zgodovinar, vojskovodja in filozof Lucius Flavius Arrianus. Dejansko je napisal samo dodatek k znamenitemu delu o spretnostih lova z naslovom Kynēgetikos (gr. Κυνηγετικός, ang. Hunting with Dogs, sln. Lov s psi), ki ga je v 4. stoletju pred našim štetjem ustvaril pisatelj, politik in poveljnik iz Aten Xenophon. (Žal naj bi se ta bolj slabo spoznal na hrtom podobne pse, saj je napisal, da psi svoj plen ujamejo le, če jim je sreča mila, predvsem pa je v svojem zapisu prikazal pasme, ki si pri lovu pomagajo z vohom. Njihov plen naj bi dokončno ujeli šele lovci z mrežami.) Arrianus je v svojem dodatku h knjigi podal nazornejšo sliko o takratnih lovskih psih in metodah lova. Te so v rimskih provincah Galije in Španije, v katerih je bil Arrianus upravnik in vojaški poveljnik, uvedli stari Kelti, ki so svoje impozantne hitre pse uporabljali za lov na jelene, volkove in divje svinje.

Stari Kelti so s svojimi tankimi in hitrimi lovskimi psi v Španijo ter na Britansko otočje – v Anglijo, Wales, na Škotsko in Irsko – prispeli že v šestem stoletju pred našim štetjem in po najnovejših raziskavah iz leta 2004 naj bi DNK današnjih hrtov izvirala prav iz linije njihovih dolgih in visokih psov, ki so jih imenovali vertragus – sln. hitre noge. Arrianus je presenetljivo dobro opisal njihovo vzrejo, skrb za pse, predvsem pa značaj in videz teh psov. Njegovi opisi zelo spominjajo za današnje greyhounde in galge … Podal je celo nekaj (še danes) uporabnih nasvetov za vzgojo teh psov in natančno opisal keltski način lova. Njihovi psi niso bili več počasni in odvisni od sreče (kot v Xenophonovih “časih”), ampak hitri (lovci so jim sedaj že lahko sledili na konjih), orientirali so se s svojih vidom in bili pri lovu precej uspešni. Z Arrianovim nazornim opisom se je dojemanje lova s psi v tistem času povsem spremenilo. Kelti so svoje “hitre noge” uporabljali tudi za različico t. i. “coursinga”, pri katerem niso več uživali zgolj v ujetju plena, ampak v samem spektaklu. Tako so se prešerno odzvali tudi takrat, ko je zajec hrta prelisičil in pobegnil v svobodo.

 

Ne glede na vse različne teorije pa izvor hrtov na splošno sega več tisoč let v preteklost. Zaradi svojih lovskih kvalitet, nenazadnje pa tudi zaradi svoje mirne narave in privlačnega videza so postajali med ljudmi vedno bolj priljubljeni. Vzrejali so jih na odprtih, obsežnih ravninah v severni Afriki, arabskih državah, Afganistanu in kasneje na prostranstvih Rusije, Španije, Škotske in Irske – povsod tam, kjer sta pri lovu prišli do izraza njihova hitrost in vzdržljivost. Tako so se v različnih geografskih in podnebnih razmerah, predvsem pa s potencirano vzrejo izbranih osebnostnih telesnih in karakternih značilnosti na področjih Evrope, Azije in Afrike počasi začele razvijati posamezne vrste hrtov s svojo nadaljnjo izvirno zgodovino …

bottom of page