Zanimivosti o greyhoundih

 

(ang. Greyhound, z zgodovinskimi različicami: grighund, greahund, grihounde,

grihund, grifhound, grefhound, gruend, grewant grune, grewhound, gruehound itn.)

– poimenovanje greyhound ni v nobeni zvezi s sivo barvo [ang. grey = sln. siv]; o njegovem pomenu

je več teorij, najbolj verjetna in splošno sprejeta je, da je beseda starosaksonskega izvora s pomenom

“lep pes”, pri tem je drugi del zloženke preprosto poimenovanje za psa, prvi del pa naj bi izhajal iz ide.

korena *g’her- v pomenu “sijati, bleščati”, kar je dalo npr. slovensko obliko zarja (po J. Pokorný, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1948–1959: 441–442); omenimo še drugo,

manj verjetno, mnenje, da naj bi poimenovanje nastalo iz staroangleške oblike gre-hundr

v pomenu “lovski pes” ali “visoko na družbeni lestvici” (K. Wilson);

– v mnogih državah je poimenovanje greyhound sinonim za hrta na splošno

 

 

 

 

Greyhound ali veliki angleški hrt je pes “superlativov” in vrste osupljivih posebnosti:

          ● je najhitrejši pes in hkrati za gepardom druga najhitrejša kopenska žival

[greyhoundi dosegajo povprečne hitrosti nad 65 km/h, izvrstni tekmovalni greyhoundi pa lahko npr. hitrost nad 70 km/h (tj. približno 20 m/s) dosežejo že v prvih 30 m po startu – tj. v vsega šestih korakih od startnega boksa; med sesalci le redke vrste pospešujejo hitreje kot greyhound, npr. gepard, ki doseže hitrost do 109 km/h v dobrih treh/štirih korakih od pričetka teka, in ameriška antilopa z zagonom do 93 km/h; dirkalni greyhound naj bi v 30 sekundah teka porabil toliko energije, kot se potrebuje za zavretje 6 dl vode v dveh minutah];  

 

          ● zanj je značilen t. i. dvojni galop

[pri katerem med tekom vse štiri noge ostanejo v zraku dvakrat – v skrčeni in iztegnjeni pozi – med vsako sekvenco koraka; teče torej kot gepard in ne kot konj, pri tem je kar 80% časa med tekom v zraku, česar ne zmore nobena druga kopenska žival] 

          ● ima t. i. steroskopski vid

[pozorni so na premikajoče osebe, živali, predmete, statične pa bolj slabo zaznavajo; zatorej: če želite svojega greyhounda priklicati k sebi, je najbolje, da se premikate, saj boste tako najbolj pritegnili njegovo pozornost; njihova značilnost je tudi ta, da se jim pri lovu zenice zožijo, pogled pri tem osredotočijo izključno na plen, s tem pa se njihovo zorno polje zmanjša in hrti v takem stanju postanejo izredno ranljivi, saj ne vidijo nevarnosti, ki prežijo nanje: prometnih cest, globeli, ostrih vej in skal, zarjavelih žic, lovcev, pasti …; njihov vid je na splošno fenomenalen, saj svoj plen zagledajo že 800 m pred seboj, njihovo vidno polje pa zavzema kar 270°]

 

          ● je pes, ki ne sedi

[greyhounde običajno vidimo v stoječem ali ležečem položaju, skoraj nikoli pa ne sedijo; redki med njimi sicer na mehki podlagi včasih poskušajo sesti, vendar pa pri tem zadnjico praviloma nekoliko spodvijajo v levo ali desno stran; vzroka za ta »nenavaden« pojav sta lahko kar dva: nekateri zatrjujejo, da jim normalno sedenje preprečuje njihov trd in hkrati nizko nastavljen rep, drugi pa vzrok vidijo v njihovi značilni oblikovanosti telesa in zadnjih nog; ukaz »sedi« je za greyhounda tako povsem brezpredmeten]

 

          ● za mnoge je najlepši pes na svetu

[podobno mnenje je izpričano v besedah francoskega pesnika že v 14. stoletju, ko je spremljal svojega kralja Janeza II. Dobrega (fran. Jean le Bon) med ujetništvom na britanskih tleh:

                          “Hiter je, hitrejši od konja. Nobena domača žival se ne more kosati z njim …

                           Lep je, kot bi ušel s slikarjevega platna; gobec ima kot ščuka, glavo kot kača, vrat

                           kot labod, hrbet kot gams, rebra kot jelen v gozdu, stegna kot zajec, šape kot mačka

                           in kremplje kot lev. Takega psa si lahko privošči le plemič, navaden smrtnik ga sme le

                           gledati.”                             Gace de la Buigne (1305–1384)];

 

          ● spada med najstarejše pasme psov

[zidne poslikave z upodobitvami lova s hrtom podobnimi psi so nastale že šest tisoč let pred našim štetjem v starodavnem mestu Catal-Hüyük (na področju današnje jugozahodne Turčije); ti dolgonogi psi so prav poseben ugled uživali v starem Egiptu – rojstvo hrta je bilo na vrednostni lestvici takoj za rojstvom sina, opevali in občudovali pa so jih tudi v antični Grčiji ter v starem Rimu];

 

          ● je edini pes, omenjen v Svetem pismu

[po t. i. James Kingovi različici Svetega pisma:

           There be three things which go well, yea, four are comely in going:

           A lion which is strongest among beasts, and turneth not away for any;

           A greyhound; an he goat also; and a king, against whom there is no rising up.

                                                                        (James King version Bible, Proverbs 30: 29–31);

v sodobnih različicah Svetega pisma ga zamenjuje petelin, drugi ustreznik hebrejskemu izrazu mothen zarzir:     

                       Trije so, ki imajo lep korak, in štirje, ki imajo lepo hojo: lev, junak med živalmi, ki se 

                       pred nikomer ne umakne, spodrecani petelin in kozel ter kralj na čelu svoje vojske.

                                                                                     (SvP, Pregovori 30: 29–31)];        

                             

          ● opis pasme je bil podan že na prelomu v naše štetje

[zanj je – čeprav naj bi bil tip kožuha pri opisu nekoliko drugačen – poskrbel rimski pesnik Ovid (43 pr. n. št. – 17 n. št.)];

 

          ● je prvi pes, omenjen v književnosti

[kot se spodobi, ga je prvi omenil že Homer v Odiseji približno 800 let pr. n. št.: ko se njegov glavni junak po dvajsetih letih odsotnosti vrne domov, ga prepozna samo njegov pes/greyhound Argos (Homer, Odiseja, knj. 17, 291–327):

Blizu pa ležal je pes: ta dvignil je glavo in úha,

Argos: trpin Odiséj je sam nekoč si ga zredil,

vendar brez prida, ker prej odplul na sveto je Trojo.

V dneh preteklih vodili na lov so ga vitezi mladi,

gonil je divje kozé pa srne pa zajce uhače … (291–295)

Komaj pa čut mu pové, da stoji Odiséj v bližini,

z repom narahlo pomigne in tiho poklápi ušesa,

nima pa več moči, da bliže prišèl bi h gospodu.

Mož obrne se v stran, da nè bi Eumaios opazil,

kàk si otira solzó, in naglo začne spraševati:

»Čudo prečudno, Eumaios, ta pes, ki leži tu na gnoju!

Silo je lep v živót, ne vem pa sevé za gotovo,

jè li pač bil tudi urnih kdaj nog, ob taki postavi,

ali pa kàr takó, kot navadno so sobna ščenéta,

kakršne radi redijo za gizdo ljudje si gosposki.«

Vrnil v odgovor si to, božanski svinjar, mu, Eumaios:

»Kaj? Da tale je pes, ki gospod mu je kdo ve kje umrl,

take še danes rasti in krepák tako kakor nekdaj,

kadar je pustil ga nàm Odisej, odhajáje na Trojo,

to šele čudil bi tí se njegovi hitrosti in môči!

Kakršno zver je že splašil v gôzda globokih goščavah,

ni mu izlepa ušlà: ker tudi sledník je bil dober. (301–317) 

                                     (v slovenščino prepesnil Anton Sovrè)];

           ● greyhound se je kot prvi pes pojavil tudi v angleški literaturi

[v drugi polovici štirinajstega stoletja ga je v svoje Canterburyjske zgodbe umestil Geoffrey Chaucer: “Greyhound je hiter ko ptica v zraku …”; zanj je verz v Henriku V. (in še v desetih svojih delih) našel tudi William Shakespeare:

                                  I see you stand like greyhounds in the slips,
                                 
Straining upon the start. The game's afoot …

                                                                          W. Shakespeare, Henry V., III/1

                                                           “Kot hrti na vrveh ste že nestrpni,

                                                            kdaj začne lov. Divjad je na nogah!” …

                                                                                                   prepesnil: Matej Bor];

 

          ● pohvali se lahko s kraljevsko nobleso                                                     

[lastniki in veliki občudovalci hrtov so bili že egipčanski faraoni Tutmozis III., Amenofis II., Tutankamon in kraljica Hatshepsut, makedonski kralj in vojskovodja Aleksander III. Veliki, greyhounde pa so v svojih sobanah imeli angleška kralja Richard II. in Henrik VIII., kraljici Elizabeta I. in Victoria ter pruski kralj Frederick II. Veliki; visoko spoštovana osebnost z greyhoundi ob sebi je bil nenazadnje tudi general George A. Custer v času osvajanja divjega zahoda, pozabiti pa ne smemo niti na prvega ameriškega predsednika Georga Washingtona, ki je najtežje trenutke ameriške revolucije delil s svojim greyhoundom Azorom, ter na Rutherforda B. Hayesa, devetnajstega ameriškega predsednika, ki je boleče žaloval za svojim greyhoundom Grimom];

          ● greyhoundi so med prvimi pripotovali v Ameriko

[v Novi svet je z dvajsetimi greyhoundi in mastifi na krovu priplul že Krištof Kolumb leta 1493 (na svoji drugi ekspediciji), nato pa so se veliki angleški hrti na ameriški celini hitro širili s priseljenci iz Evrope];

 

          ● v današnjem času je zagotovo ena najbolj izkoriščanih živali na svetu

[v bogati zgodovini svojega obstoja je na žalost zelo neslavno in boleče padel z nekdanjega piedestala oboževanega, občudovanega in poveličevanega psa »plemiškega stanu« v sodobni objekt, v tako rekoč golo sredstvo za služenje vrtoglavih vsot denarja, ki vse prevečkrat svoje življenje klavno zaključi na tekmovalnih stezah ali za njimi, v raziskovalnih laboratorijih, tavajoč po ulicah …; kako zelo preroški so bili že Homerjevi verzi (Odiseja, knj. 17, 291–327):

                                   V dneh preteklih vodili na lov so ga vitezi mladi,

                                   gonil je divje kozé pa srne pa zajce uhače;

                                   kar pa gospod je odšel, je ležal zavržen na gnôju,

                                   ta se kopiči pred vrati iz hlevov mezgóv in govedi,

                                   dokler tedàj pa tedàj ne odkidajo dvorski ga hlapci,

                                   zvozijo v ravno poljé, da gnojijo obširno posestvo:

                                   tu je polegal tačàs pes Argos, prepoln mrčesa. (294–300)

                                   Danes prepada sevé, ko gospod mu je zgásnil na tujem,

                                   ženskih pa, leníh kot só, ni skrb uboge živali!

                                   Pôsel je posel, saj veš … (318–320) 

                                                                 (v slovenščino prepesnil Anton Sovrè)]

          ● za mnoge je poosebljena milina, skromnost, empatija, eleganca …“napol človek”

[tu pa že posegamo v občutljivo območje intimnega doživljanja in sprejemanja vseh vrst hrtov, ki jih njihovi lastniki opisujejo povsem z enakimi epitetoni; vseeno pa lahko skoraj upravičeno parafraziramo splošno znano trditev lev – kralj živali v greyhound – kralj psov, saj združuje žlahtne značilnosti vseh pasem hrtov: eleganco, lepoto, vitkost, izklesano mišičasto telo, hitrost, atletske sposobnosti, umirjenost, prijaznost, inteligentnost, privrženost lastniku, aristokratskost, zadržanost, nežnost, milost …].

[Na zadnji sliki je Isobel Deeley, dobra poznavalka problematike lurcherjev v Veliki Britaniji in na Irskem, s svojima greyhoundoma Erin in Wiki.]