Zgodovina galgov od srednjega veka dalje

 

Bi bili lahko keltski hitri psi – vertragus – predniki današnjih galgov? Na to malce namiguje že njihovo ime – galgo. V Arrianovih časih je Rim zavzel keltske naselbine in celotno področje spremenil v rimske province. Tako so vertragus postali priljubljeni tudi pri Rimljanih, ki so vzljubili keltski način lova. Mnogi rimski mozaiki in freske upodabljajo hrte med lovom (na sliki spodaj), Ovid pa je v svojih Metamorfozah tega veličastnega psa poveličal kar

v “Canis Gallicus” – sln. galski ali keltski pes. Iz tega naj bi se počasi z redukcijo posameznih glasov razvila današnja oblika galgo. Dejstvo pa je, da so Kelti s svojimi selitvami po Evropi te pse prepeljali še na druga področja, kjer so se glede na podnebje in njihovo osnovno namembnost lova (na nizko ali visoko divjad) razvile še druge različice hrtov: škotski jelenar, irski volčji hrt in veliki angleški hrt – najhitrejši med hrtjo elito.

 

Po propadu zahodnorimskega cesarstva so na Iberski polotok najprej prišli Germani, vključno z Vizigoti, ki so na tem ozemlju oblikovali Vizigotsko

 kraljestvo. To je dokončno propadlo v začetku 8. stoletja po prodoru Mavrov s severne Afrike, ki so s seboj prinesli svojo bogato znanje in kulturo, pripeljali pa konje (le-ti so sodelovali pri oblikovanju današnjih andaluzijskih konj) in posebno pasmo psov – t. i. sloughi. Nekateri zato zagovarjajo mnenje, da je zagotovo moralo priti do križanja domače – evropske – pasme hrtov s to orientalsko vrsto, čeprav dobri poznavalci med obema pasmama vidijo precej razlik tako v izgledu kot karakterju.

 

V srednjem veku so bili galgi visoko cenjeni (usmrtitev ali krajo tega psa so strogo kaznovali). Tako npr. dokument (oporoka nekega posestnika) iz leta 1081 priča o prenosu lastništva črnega galga za 100 srebrnikov, kar je bila za tiste čase izredno visoka cena. Najljubši šport plemičev je bil prav lov z galgi, pa je npr. kralj Juan I. de Aragón (druga polovica 14. stoletja) umrl pri padcu s konja med svojim priljubljenim lovom. 

Galgi so s svojo lepoto in lovskimi veščinami navduševali tudi španske umetnike, pa jih najdemo upodobljene tako v španskem slikarstvu kot v največjih delih španske književnosti. Motiv lova s tremi galgi (12. stoletje) je uprizorjen v cerkvi Ermita de San Baudelio de Berlanga (na sliki zgoraj), nesmrtnost galgom pa je leta 1775 v svojem delu "Partida de caza" (sln. Lovska zabava) naklonil Francisco de Goya (slika spodaj). V junaškem epu "Cantar de mío Cid" (sln. Pesem o Cidu), nastalem okoli leta 1140, je opisano, kako je ljudski junak Cid pred svojim odhodom od doma skrbel za svoje zveste galge, v 14. stoletju je pesnik Juan Ruiz, duhovnik s pretanjenim občutkom za humor, v svoji knjigi "Libro de buen amor" (sln. Knjiga o dobri ljubezni) zapisal tudi basen o starem galgu in njegovem nehvaležnem gospodarju. Španskega hrta omenja tudi Cervantes v slavnem romanu Don Kihot iz Manče iz leta 1604 in sicer že kar v uvodnih stavkih: “V nekem kraju v Manči … je pred nedavnim živel eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča.” V nasprotju s konjem, ki je v španski književnosti našel svoje mesto – z imenom Rocinante – kot spremljevalec svojega gospodarja, pa galgo v delu žal ni niti poimenovan. Je pa vedno pogosteje zasedal pomembnejše mesto v opisih lova; tako Alonso Martinez del Espinar v svojem priročniku "Arte de Ballestería y Monteria" (sln. Umetnost lokostrelstva in lova) iz leta 1644 že  razlikuje med večjimi hrti, ki so jih uporabljali za lov na jelene in medvede, in galgi, ki so bili manjše rasti, nekoliko lažji in zato primerni za lov na zajce.

Še v 17. stoletju so po civilnem pravu hrta imeli samo predstavniki višjega sloja, aristokracije, poročajo pa, da so za lastništvo lahko zaprosili tudi navadni, a zelo premožni smrtniki z velikimi posestvi, ki so se hitro vzpenjali po družbeni lestvici. Vsem tem so galgi kmalu postali tudi tesni sopotniki, pa jih najdemo upodobljene na družinskih slikah, portretih v njihovih sobanah, na polju, pri lovu … Nikoli pa za posedovanje hrta niso npr. mogli zaprositi različni obrtniki in manj premožni ljudje – ti so imeli absolutno prepoved lastništva hrta. V 18. stoletju se je lovska zakonodaja spremenila: lov z galgi je postal dovoljen tudi delavskemu razredu, s tem pa so se podrle vse dotedanje prepreke – nekdaj ekskluzivna zabava za petičneže se je razširila v vse pore španskega življenja. Lov za užitek se je spremenil v lov za lažje preživetje in poceni oskrbo z mesom. 

 

Pred prihodom Rimljanov je bil Iberski polotok močno gozdnat – tako zelo, da je obstajal rek, da lahko veverica celotno področje od

Galgi

 

Veličastna zgodovina hrtov

 

Zgodovina galgov od srednjega veka dalje

 

Zanimivosti o galgih

Pirenejev do Gibraltarja prečka, ne da bi se dotaknila tal. Večstoletno načrtno krčenje gozdov, širjenje kmetijstva in živinoreje je počasi uničilo nekdaj obširno gozdovje. Prostrana polja so postala idealen habitat za zajce in lov z galgi se je neverjetno hitro širil – najprej v Kastiliji in sicer tako na njenem severu (Valladolid, Zamora, Ávila Salamanca, Segovia, Soria, Burgos and Palencia) kot na jugu (Toledo, Cuenca, Guadalajara, Madrid and Ciudad Real), kasneje pa se je razširil še na področja Manche in Andaluzije. S tem je galgo postal najbolj priljubljen lovski pes v vseh regijah Španije, zato je v sredini 19. stoletja ameriški diplomat, esejist in zgodovinar Washington Irving med svojim obiskom v Španiji opazil preprosto, a resnično dejstvo – da je lov na zajce z galgi že zdavnaj postal “španski način življenja”. Zato ne preseneča, da je galgo prodrl tudi v ljudsko izročilo – v znanih španskih rekih tako prevzema človeške lastnosti, šibkosti in razvade:

                   "A galgo viejo, echadle liebre, no conejo"

                                (sln. dobesedno Uporabi starega galga, da bo lovil zajce, ne pa začetnika

                                        preneseno Uporabi raje izkušenega “mačka” za velike naloge in izzive) in

                   "Galgo que va tras dos liebres, sin ninguna vuelve"

                                (sln. dobesedno Če galgo skuša uloviti dva zajca hkrati, domov ne bo prinesel niti enega

                                        preneseno Osredotoči se samo na eno opravilo, drugače ne bo uspeha).

Najbolj pomenljiv rek še v današnjih časih naj bi bil "A los galgos del Rey no se les escapa la liebre" (sln. Kraljevemu galgu noben zajec ne uteče), ki je v začetku 19. stoletja satirično zvenel kot kritika na račun kralja Ferdinanda VII., katerega vladavina naj bi bila prežeta z goljufijo in opeharjenjem prav vsakega človeka, v današnjem času pa biča korupcijo in nepoštenost ljudi na splošno. 

 

V začetku 20. stoletja je med španskimi lovci postalo priljubljeno križanje galga z greyhoundom, saj so hoteli ustvariti še hitrejšega psa (sla po profesionalnih dirkah na stadionih in hitrem zaslužku so se namreč hitro širila tudi med španskimi dobičkarji). To je seveda močno vplivalo na čistost pasme, rezultat pa ni dosegel pričakovanj: pojavili so se sicer za las hitrejši psi, vendar pa so izgubili osnovno kvaliteto čiste linije domačih hrtov, tj. njihovo zmožnost hitrega teka na daljše proge. Tako se sedaj spet počasi vračajo k čistim koreninam španskega galga.

 

Kljub temu, da se galgi odlikujejo po svoji bogati in zanimivi zgodovini, pa jih je Mednarodna kinološka zveza (FCI) kot pasmo priznala dokaj pozno. Kot da v vsem tem času sploh niso bili mednarodno prepoznavni in opaženi – nekateri menijo, da so jih s svojo markantnostjo zasenčili in v ozadje potisnili bolj prepoznavni in popularizirani greyhoundi, drugi pa vzrok vidijo drugje – v težkem obdobju španske zgodovine, tj. v štiridesetletni diktaturi generala Franca, nedomokratičnosti, zatiranju, gospodarski negotovosti in cenzuri … Vse to je povzročilo, da je galgo ostal izven države sorazmerno neznan, doma pa prepuščen nepredstavljivemu izkoriščanju in trpinčenju.