Pirenejev do Gibraltarja prečka, ne da bi se dotaknila tal. Večstoletno načrtno krčenje gozdov, širjenje kmetijstva in živinoreje je počasi uničilo nekdaj obširno gozdovje. Prostrana polja so postala idealen habitat za zajce in lov z galgi se je neverjetno hitro širil – najprej v Kastiliji in sicer tako na njenem severu (Valladolid, Zamora, Ávila Salamanca, Segovia, Soria, Burgos and Palencia) kot na jugu (Toledo, Cuenca, Guadalajara, Madrid and Ciudad Real), kasneje pa se je razširil še na področja Manche in Andaluzije. S tem je galgo postal najbolj priljubljen lovski pes v vseh regijah Španije, zato je v sredini 19. stoletja ameriški diplomat, esejist in zgodovinar Washington Irving med svojim obiskom v Španiji opazil preprosto, a resnično dejstvo – da je lov na zajce z galgi že zdavnaj postal “španski način življenja”. Zato ne preseneča, da je galgo prodrl tudi v ljudsko izročilo – v znanih španskih rekih tako prevzema človeške lastnosti, šibkosti in razvade:

                   "A galgo viejo, echadle liebre, no conejo"

                                (sln. dobesedno Uporabi starega galga, da bo lovil zajce, ne pa začetnika →

                                        preneseno Uporabi raje izkušenega “mačka” za velike naloge in izzive) in

                   "Galgo que va tras dos liebres, sin ninguna vuelve"

                                (sln. dobesedno Če galgo skuša uloviti dva zajca hkrati, domov ne bo prinesel niti enega →

                                        preneseno Osredotoči se samo na eno opravilo, drugače ne bo uspeha).

Najbolj pomenljiv rek še v današnjih časih naj bi bil "A los galgos del Rey no se les escapa la liebre" (sln. Kraljevemu galgu noben zajec ne uteče), ki je v začetku 19. stoletja satirično zvenel kot kritika na račun kralja Ferdinanda VII., katerega vladavina naj bi bila prežeta z goljufijo in opeharjenjem prav vsakega človeka, v današnjem času pa biča korupcijo in nepoštenost ljudi na splošno. 

 

V začetku 20. stoletja je med španskimi lovci postalo priljubljeno križanje galga z greyhoundom, saj so hoteli ustvariti še hitrejšega psa (sla po profesionalnih dirkah na stadionih in hitrem zaslužku so se namreč hitro širila tudi med španskimi dobičkarji). To je seveda močno vplivalo na čistost pasme, rezultat pa ni dosegel pričakovanj: pojavili so se sicer za las hitrejši psi, vendar pa so izgubili osnovno kvaliteto čiste linije domačih hrtov, tj. njihovo zmožnost hitrega teka na daljše proge. Tako se sedaj spet počasi vračajo k čistim koreninam španskega galga.

 

Kljub temu, da se galgi odlikujejo po svoji bogati in zanimivi zgodovini, pa jih je Mednarodna kinološka zveza (FCI) kot pasmo priznala dokaj pozno. Kot da v vsem tem času sploh niso bili mednarodno prepoznavni in opaženi – nekateri menijo, da so jih s svojo markantnostjo zasenčili in v ozadje potisnili bolj prepoznavni in popularizirani greyhoundi, drugi pa vzrok vidijo drugje – v težkem obdobju španske zgodovine, tj. v štiridesetletni diktaturi generala Franca, nedomokratičnosti, zatiranju, gospodarski negotovosti in cenzuri … Vse to je povzročilo, da je galgo ostal izven države sorazmerno neznan, doma pa prepuščen nepredstavljivemu izkoriščanju in trpinčenju.