top of page

 

Zanimivosti o galgih

 

 (špan. Galgo Español, ang. The Spanish sighthound ali The Spanish greyhound, tudi The Spanish dog) 

– poimenovanje galgo verjetno izvira iz lat. Gallicus – sln. galski (lat. Canis Gallicus – sln. galski, tudi

keltski pes); ena izmed domnev je, da se je oblika najprej skrajšala v galico, nato pa še v v galgo;

posledično se lovci, ki lovijo s temi psi, imenujejo galgueros;

     – galgo je danes v Španiji eno izmed poimenovanj za hrta na splošno (in ne samo španskega hrta),

drugo je npr. lebrel v pomenu “zajčar” oz. “plenilec zajcev”, saj špansko liebre pomeni zajec

(primerjaj še ital. levriero in fran. lévrier v pomenu hrt)

 

 

 

 

Galgo ali španski hrt je pes vrste osupljivih posebnosti:    

          ● spada med najhitrejše pse na svetu

[galgi dosegajo povprečne hitrosti nad 50 km/h; kljub temu, da so tipični šprinterji, so zmožni teka na daljše relacije in po bolj grobem terenu kot greyhoundi, svoj plen pa ulovijo med samim tekom];

 

          ● je med najbolj elegantnimi psi

[galgo se odlikuje po izrazito skladnem telesu; to je vitko, visoko, mišičasto in aerodinamično, njegovo gibanje pa tako v diru kot v mirnem koraku graciozno in plemenito; nadvse ljubi udobnost in resnično težko mu jo boste odrekli, saj je tudi v iskanju le-te neizmerno iznajdljiv; njegovo značilno sedenje na kavču ali fotelju vključuje tudi elegantno prekrižane prve tačke];

          ● spada med najstarejše pasme psov

[zidne poslikave z upodobitvami lova s hrtom podobnimi psi so nastale že šest tisoč let pred našim štetjem v starodavnem mestu Catal-Hüyük (na področju današnje jugozahodne Turčije); ti dolgonogi psi so prav poseben ugled uživali v starem Egiptu – rojstvo hrta je bilo na vrednostni lestvici takoj za rojstvom sina, opevali in občudovali pa so jih tudi v antični Grčiji ter v starem Rimu];         

 

          ● opis pasme je bil podan že na prelomu v naše štetje

[zanj je – čeprav naj bi bil tip kožuha pri opisu nekoliko drugačen – poskrbel rimski pesnik Ovid (43 pr. n. št. – 17 n. št.)];         

 

          ● je prvi pes, omenjen v književnosti

[kot se spodobi, ga je prvi omenil že Homer v Odiseji približno 800 let pr. n. št.: ko se njegov glavni junak po dvajsetih letih odsotnosti vrne domov, ga prepozna samo njegov pes/greyhound Argos (Homer, Odiseja, knj. 17, 291–327);

Blizu pa ležal je pes: ta dvignil je glavo in úha,

Argos: trpin Odiséj je sam nekoč si ga zredil,

vendar brez prida, ker prej odplul na sveto je Trojo.

V dneh preteklih vodili na lov so ga vitezi mladi,

gonil je divje kozé pa srne pa zajce uhače … (291–295)

Komaj pa čut mu pové, da stoji Odiséj v bližini,

z repom narahlo pomigne in tiho poklápi ušesa,

nima pa več moči, da bliže prišèl bi h gospodu.

Mož obrne se v stran, da nè bi Eumaios opazil,

kàk si otira solzó, in naglo začne spraševati:

»Čudo prečudno, Eumaios, ta pes, ki leži tu na gnoju!

Silo je lep v živót, ne vem pa sevé za gotovo,

jè li pač bil tudi urnih kdaj nog, ob taki postavi,

ali pa kàr takó, kot navadno so sobna ščenéta,

kakršne radi redijo za gizdo ljudje si gosposki.«

Vrnil v odgovor si to, božanski svinjar, mu, Eumaios:

»Kaj? Da tale je pes, ki gospod mu je kdo ve kje umrl,

take še danes rasti in krepák tako kakor nekdaj,

kadar je pustil ga nàm Odisej, odhajáje na Trojo,

to šele čudil bi tí se njegovi hitrosti in môči!

Kakršno zver je že splašil v gôzda globokih goščavah,

ni mu izlepa ušlà: ker tudi sledník je bil dober. (301–317) 

                                     (v slovenščino prepesnil Anton Sovrè)];

          ● pohvali se lahko s kraljevsko nobleso

[lastniki in veliki občudovalci hrtov so bili že egipčanski faraoni Tutmozis III., Amenofis II., Tutankamon in kraljica Hatshepsut, makedonski kralj in vojskovodja Aleksander III. Veliki, z galgi pa je svoje življenje delil španski kralj Juan I. de Aragón (druga polovica 14. stoletja), ki je nesrečno umrl prav pri padcu s konja med svojim priljubljenim lovom];

          ● v današnjem času je zagotovo ena najbolj izkoriščanih živali na svetu

[čeprav je bil galgo v srednjem veku pa vse do 17. stoletja oboževan in občudovan pes, dovoljen samo petičnežem in aristokraciji, pa je s spremenjeno zakonodajo v 18. stoletju postal zgolj sredstvo za lažje preživetje in poceni oskrbo z mesom; danes ga v Španiji množično vzgajajo zgolj za lov – slabo hranjeni in neoskrbovani životarijo (na žalost premnogokrat do svojega bridkega konca) na dnu človeškega in živalskega dostojanstva; kako zelo preroški so bili že Homerjevi verzi (Odiseja, knj. 17, 291–327):

                                   V dneh preteklih vodili na lov so ga vitezi mladi,

                                   gonil je divje kozé pa srne pa zajce uhače;

                                   kar pa gospod je odšel, je ležal zavržen na gnôju,

                                   ta se kopiči pred vrati iz hlevov mezgóv in govedi,

                                   dokler tedàj pa tedàj ne odkidajo dvorski ga hlapci,

                                   zvozijo v ravno poljé, da gnojijo obširno posestvo:

                                   tu je polegal tačàs pes Argos, prepoln mrčesa. (294–300)

                                   Danes prepada sevé, ko gospod mu je zgásnil na tujem,

                                   ženskih pa, leníh kot só, ni skrb uboge živali!

                                   Pôsel je posel, saj veš … (318–320) 

                                                                   (v slovenščino prepesnil Anton Sovrè)];

​

          ● tudi nekateri galgi imajo tetovažo v ušesu

[navajeni smo, da imajo tetovažo v ušesih tekmovalni greyhoundi, včasih pa številke najdemo vtetovirane tudi v ušesu galga; dobijo jo le vrhunski galgi, ki tekmujejo na državnem tekmovanju Copa del Rey; njihovi lastniki niso, kot ponavadi, Romi, ampak člani organizacije Federación Galguera];

 

          ● odlikuje se po svoji dvojnosti značaja

[doma poosebljena milina, skromnost, mirnost, občutljivost in plašnost se v trenutku vznemirjenja prelevi v burno, iskrivo, vedoželjno, pogumno in eksplozivno energijo, pred katero je en sam cilj – uloviti plen in zadovoljiti svojega človeka; pred vznemirjenim galgom ni preprek, ni strahu, je le neskončno uživanje, veselje, sreča];

          ● svojo gibčnost in veselje do življenja ohranja do poznih let

[čeprav je galgov videz že od rosnih let resen in razmišljujoč, pa ostajata njegova vihravost in energičnost živi in neokrnjeni celo življenje; desetletni galgo bo morda imel okoli gobčka prikupno sivino, a čilo, vedro energijo v svojih nogah, repu in uhljih; galgo je namreč po duhu večni mladenič].

bottom of page