top of page

 

Dolga zgodovina podencev zelo na kratko

 

Ibiški pes ali Podenco Ibicenco spada med najstarejše pasme psov na svetu. Izhajal naj bi iz egipčanskega lovskega psa, imenovanega tesem (na sliki desno spodaj), ki ga imajo mnogi spričo prepoznavnih telesnih značilnosti – šilastih ušesk, vitkega telesa, dolgih nog in pepelnato rumenkastega kožuha – za prednika današnjih

faraonskih psov. Njihove upodobitve (stare vsaj 5000 let) na papirusih, skalah in stenah starodavnih grobnic pa kažejo tudi veliko skupnih potez z ibiškim psom (zmoti nas morda le značilni, tesnozviti repek, ki pa ga je kasneje, v obdobju novega kraljestva, v starem Egiptu zamenjal dolgi in ravni).

 

Med bolj znane upodobitve takih psov (visokih, tankih in gibčnih z ostro našiljenimi ušesi) zagotovo spadajo štirje vpreženi mišičasti psi z ozkimi ušeski na posodi/plošči, poimenovani Golenischeff, iz mesta Nagada v zgornjem Egiptu, podobne izklesave pa so še v grobnicah Hemaka (3100 pred n. št.; na sliki), Nefermaata (2650 pred n. št.),

Tutankamona (1327 pred n. št.) in drugih. Za kip, upodobljen v Tutankamovi grobnici in posvečen bogu smrti – Anubisu (ki je bil na preži dan in noč), še danes velja, da je »dvojnik ibiškega psa« (na sliki desno).

Ibiške pse naj bi na Belearsko otočje (Mallorka, Menorka, Ibiza in Formentera) s seboj na trgovskih ladjah pripeljali že Feničani v 8. stoletju pred našim štetjem, ki so jih uporabljali za lov na zajce in manjšo divjad (brez uporabe strelnega orožja), čeprav so tu pa tam znali uloviti tudi jelena. Hitri, vzdržljivi in okretni so bili sposobni lova po najrazličnejšem terenu, tudi na grobem kamnitem, ali v gostem grmičevju; zaustavile jih niso niti skalnate stene. S svojim plenom so »opravili« bliskovito, s sunkovitim zlomom vratu. Lovci so na svojih posestvih vzdrževali samo podence, ki so se izjemno odrezali pri lovu (ponavadi so imeli nekaj samičk, saj naj bi bile pri lovu uspešnejše, in po enega ali dva samčka za razplod). Maloštevilni trop je celotno lovčevo družino prehranjeval s svežim mesom, odvečne samce in mladičke pa so preprosto zmetali v morje. Svoje krdelo so običajno hranili z ribjimi glavami, z malo kozjega mesa in deli plena, ki za prehrano ljudi niso bili primerni.

 

Še danes je lov s podenci zelo razširjen na Belearskem otočju ter na katalonsko govorečih področjih Španije in Francije (njegovo francosko poimenovanje je Charnegue ali Charnigue), kjer se je v zadnjih desetletjih razbohotil t. i. športni lov – za razvedrilo ljudi ob koncu tedna. Sorazmerno s priljubljenostjo tovrstnih iger se je povečevalo tudi število psov v krdelih, pa ima danes lahko lovec pri sebi tudi do petnajst samic (in po enega ali dva samca). Psi ponavadi lovijo v skupini od osem do deset psov (da ne pride do rivalstva, je med njimi obvezno samo en samec), med lovom pa tesno sodelujejo med seboj, plen obkolijo in mu tako preprečijo pobeg. Zaradi vseh opisanih lovskih kvalitet se je ta pasma ohranila vse do danes, v prejšnjem stoletju pa je svoje življenje vzreji teh psov posvetila Doña Maria Dolores Olives de Cotonera, markiza de Belgida iz Barcelone, ki je na Mallorci osnovala ogromno psarno in védenje o teh psih širila po celem svetu. Tako je danes ibiški pes (izven Španije) cenjen kot razstavni pes, pa tudi kot priljubljen hišni ljubljenček. 

bottom of page