​

Galga VESTA

​​​

VESTA – deklica ocvrtih jajc in dunajskega zrezka

​

Iskanje in lovljenje hrtov, predvsem galgov, je na splošno sizifovo delo, naporno in delikatno, a reševanje pobeglega hrta, ki je iz Španije prispel pred komaj 12 urami, pa že od samega začetka spremlja dvom: »Kako nam bo to sploh uspelo?« Kako uloviti bitje, ki ne pozna svojih novih ljudi, okolja, ne prepozna govorice, se znajde v novem podnebju, navadah, sam samcat, prepuščen ulici, strahu in stremljenju po preživetju …, med drvečimi avtomobili in nestrpnostjo vsakdana?

​

Ne glede na strah, ki je črvičil po naših mislih, smo se v nedeljo, 15. februarja, dopoldne prav na Vestin drugi rojstni dan, na območje Belega Križa nad Piranom, kjer so špansko hrtico nazadnje videli, pognali polni upanja in odločnosti. A ko je deklica nekajkrat brezglavo tekla mimo nas, čeprav smo bili v spremstvu hrtov, celo hrtice, ki je z Vesto skupaj potovala iz Italije, smo se zavedli, da bo akcija reševanja pobegle galge tokrat vse prej kot lahka. In nagonsko smo vedeli, da moramo začeti situacijo umirjati, delovati v manjši sestavi, galgici dovoliti, da se po cesti giblje v svojem tempu, presoji in odločitvi; prevelika pozornost, tekanje, kričanje in pritisk bi jo pognal v brezglavo tekanje, norenje po cesti, kar bi kritično zvišalo možnost, da hrtica pristane pod kolesi avtomobilov.

​

Naša največja sreča je bila, da se je dečva že od prvega dne venomer gibala na istem območju – Beli Križ, Razgled, Arze in Fiesa. Naša ekipa jo je spremljala, ugotavljala njeno ustaljeno gibanje in dokaj hitro ugotovila, kje se deklica večinoma zadržuje. Naše delovanje je bilo odvisno od nenehnega sporočanja mimoidočih, kje hrtico videvajo. Morda se je komu zdelo, da smo neodzivni, da nas na Belem Križu sploh ni …, nekateri so se celo hudovali, zakaj ne pritečemo takoj na sporočeno lokacijo in psičko rešimo ceste in očitnih bolečin v zadnji nogi. Pa vendar smo bili tam … naša ekipa je delovala strogo po navodilih slovenskega združenja K9 iskanje pogrešanih. Le to nam je vlivalo upanje, da se bo naša akcija končala uspešno in srečno. Na lokacijo smo prihajali iz oddaljenih krajev večkrat na dan in ponoči, včasih celo dvakrat na noč. Nastavljali smo hrano, pregledovali kamere, iz manjše živolovke spuščali užaljene muce … Spali smo bore malo, saj smo venomer, ne glede na uro, prejemali sporočila in navodila K9, kaj storiti, popraviti, spremeniti. A najbolj niso »bolele« neprespane noči in utrujenost, najhuje se je bilo po navodilih umikati s kraja iskanja, čeprav smo vedeli, da deklica morda ravno takrat teka po prometni cesti, se celo počasi peljati mimo nje – lačne in z bolečo nogo. Bolelo nas je, a to smo delali v videnju višjega cilja – da hrtici omogočimo, da se v miru vrne na želeno območje in vstopi v živolovko. Najbolj smo se bali, da jo bomo s svojo prisotnostjo pregnali na drugo, neznano območje. Čeprav smo bili hvaležni za vsak klic, ki je sporočal o gibanju naše Veste, nam je vendarle ob vsakem zvonenju zastal dih, v strahu, da ta lahko pomeni konec naših naprezanj, dela in upanja …

​

V obsežnem oljčniku smo imeli nastavljeni dve živolovki, predvsem velika, sposojena pri K9, nam je vlivala upanje, da se bo deklica prej ali slej ujela vanjo. Sprva se nam je zdelo, da ni velikega odziva, a ocvrta jajca so kmalu vzbudila zanimanje lačne galge. Vabila so jo v bližino kletk, čeprav ji očitno preostala hrana ni dovolj omamno dišala, da bi stopila v eno izmed pasti.

​

Do preobrata pri reševanju je prišlo, ko je na lokacijo prišla Sabina Piber, vodja K9 in spremenila lokacijo velike živolovke. Od takrat dalje smo opažali, da se hrtica pogosteje giblje v izbranem oljčniku. Piko na i je postavil dišeči dunajski zrezek v kletki, ki se mu sestradana punčka ni mogla več upreti.

​

Vsak se v življenju spominja najlepšega stavka, stavka, ki nam prinese občutek ljubezni, sprejetosti, sreče, ponosa – odvisno od naših vrednot, želja, zanimanja. Za nas je bil v danem trenutku stavek, ki je v polnosti osmislil naša prizadevanja, poslanstvo društva. Verjamemo, da ta poganja tudi Sabino Piber, ki pri svojem delu ne loči dneva od noči. »Dekleta …« Tišina – dolga le kakšno sekundo, a vseeno zastrašujoča, pomenljiva … »Imamo jo!« In končno zavest, da nam je uspelo – Vesta bo kmalu na varnem, med ljubečimi in skrbnimi ljudmi.

​

• • •

Društvo S hrti za hrte Slovenija se zahvaljuje vsem prebivalcam Belega Križa in Pirana, da so pet dni (od 15. do 19. februarja) dihali z nami in na svoj nežen, sočuten način spremljali našo Vesto ter nam javljali lokacijo njenega gibanja. Zahvaljujemo se vsem voznikom, ki so strpno čakali, da se hrtica varno umakne z vozišča, in lastnikom parcel na ulici Arze, ki so nam dovolili namestiti nujno potrebno opremo za ulov galge. Hvala Radiu Capris za redne objave o iskanju Veste!

​

Najlepša hvala slovenskemu združenju K9 iskanje pogrešanih, brez katerega bi bilo Vesto nemogoče spraviti na varno! 

​

• • •​

Draga Vesta! Kolikor je bil razburljiv tvoj prihod v Slovenijo, toliko bolj naj bo umirjeno tvoje življenje pri nas! Uživaj, deklica! Veseli smo, da ti je uspelo! 💛🧡💚💙❤️💜🍀🍀