Prvi hrt, vedno hrt. Tudi Tinca je k nam prinesla to čudežno okužbo, ki se je (kot herpesa) ne znebiš nikoli. Pa saj se je niti nočeš. Lenona in Medo je pomladila, mene in Roka pa ovila okrog šap. In potem se je iz objave na strani Društva S hrti za hrte vame zazrl par žalostnih rjavih oči. Phoenix ...

Moj majavi sklep, da z novo posvojitvijo še kako leto počakam, se je pričel podirati. Njegov pogled mi ni pustil dihati, segel mi je v dno srca. V soboto sva se prvič srečala, odločitev, da grem ponj v Milano, ni bila težka. Prostovoljci Pet levrieri so ga opisali kot zelo plašnega, pa je iz kombija izstopil tresoč, žalostni Phoenix, ki se mi je takoj pustil pobožati, objeti. Bolela je njegova shujšana podoba, vdanost v usodo. Ni vedel, da začenja lepše življenje. Naši pesjani so ga lepo sprejeli, kot bi čutili njegovo negotovost in strah.  Že pri prvem hranjenju sem sklepala, da je bil podrejen drugim psom v zavetišču in zato prikrajšan pri dnevnih obrokih. Pri vsakem zvoku bi najraje zbežal od svoje sklede. Ni bil vajen priboljškov, bikovk. Najraje bi bil le zunaj, na vrtu. In smo se prilagajali. Prva dva dni je pomarkiral mojo posteljo in strateške točke, a so se Tinca, Lenon in Meda odločili za strpnost in nepopustljivost. Danes je Phoenix že osvojil hojo po zavitih stopnicah. Opozori nas, ko hoče lulat na vrt. Pridno sprazni svojo skledo in pride po bikovko za zobke. Rad ima svojo posteljo, danes  je celo  sam prišel po cartanje na kavč.  Na sprehodih je do vseh prijazen in se pusti pobožati. In ja, malo že ve, da je on ta Phoenix. In tako okrogle učke ima, ko ga na veliko hvalimo ob njegovem uspešnem premagovanju strahov. Od včeraj je tudi registriran Slovenec. Mene bo vedno spremljala njegova melanholična podoba Don Kihota. 💛🧡💚💙❤️💜🍀🍀