top of page

 

Zgodovina greyhoundov od srednjega veka

 

V srednjem veku lakote in kuge so greyhoundi skoraj izumrli. Da so se obdržali, so poskrbeli duhovniki, ki so jih na samostanskih posestvih hranili in vzrejali za plemstvo. Prav v tistem času je lastništvo greyhounda na britanskih tleh postalo ekskluzivna pravica premožnih ljudi. To je zapovedoval tudi zakon (The Forest Laws) kralja Canuta iz leta 1016, ki je prepovedoval posedovanje teh plemenitih psov vsem navadnim smrtnikom in prekrškarje grobo kaznoval. Že pred letom tisoč je valižanski kralj Hywel Dda (ang. Howel The Good) zapovedal, naj se uboj greyhounda kaznuje enako kot uboj človeka – z usmrtitvijo. Njihove lepote in elegance so bili torej lahko deležni le »plemeniti« ljudje, kar je te pse povzdigovalo visoko nad ostale pasme psov; kralj John jih je npr. na prelomu v trinajsto stoletje celo sprejemal kot nadomestilo za davek. Greyhounde so občudovali in z njimi svoje življenje delili: angleška kralja Richard II. (14. stol.) in Henrik VIII. (16. stol.) ter kraljici Elizabeta I. (16. stol.) in Victoria (19. stol.). Pruskega kralja Fredericka II. Velikega (18. stol.) pa so v palači Sans Souci pokopali skupaj z njegovimi enajstimi greyhoundicami.

 

Veliki angleški hrti so bili tudi v renesansi občudovani lepotni ideal. V svojih mojstrovinah, na katerih razpoznamo že povsem sodobno obliko greyhounda, so jih upodabljali veliki italijanski slikarji Veronese, Pisanello (slika desno spodaj) in Uccello.

Greyhoundi naj bi v času renesanse tudi pomagali odkrivati »novi svet«. Na svoji ladji je v Ameriko z dvajsetimi greyhoundi in mastifi priplul že Krištof Kolumb (leta 1493 – na svoji drugi ekspediciji), nato pa so se na ameriški celini s priseljenci iz Evrope zelo hitro širili. Najbolj znana osebnost iz obdobja osvajanja divjega zahoda, ki je tesno povezana z greyhoundi, je zagotovo general George Armstrong Custer (na sliki levo spodaj), ki je dan pred svojim velikim porazom pri Little Big Hornu za zajci spuščal svojih štirinajst greyhoundov (med njimi tudi ljubega Byrona). Kako globoka je bila njegova pripadnost tem velikim psom, priča dejstvo, da jih je takoj po tekmi poslal v bližnje mesto, da so bili med bitko izven nevarnosti. (General Custer naj bi bil tudi sicer

velik ljubitelj psov; nekoč je imel v svojem krdelu kar 80 psov, med njimi tudi t. i. ameriške jelenarje [American Staghounds]). Greyhoundi so navduševali še druge ameriške vrhovne poveljnike: znano je namreč, da je generala in prvega ameriškega predsednika Georga Washingtona med revolucijo 1789 venomer spremljal njegov zvesti greyhound Azor. Predsednik Abraham Lincoln je imel greyhounda upodobljenega na svojem družinskem grbu, Rutherford B. Hayes, devetnajsti ameriški predsednik, pa je ob smrti svojega ljubega Grima zapisal: »Poznala ga je vsa država in prav vsi so ga spoštovali!«

V 17. stoletju se je na široko uveljavil coursing (sln. tek čez drn in strn za vabo). Igra izvira iz antične Grčije – dva greyhounda so hkrati spustili v polje za zajcem, ki je imel na začetku teka stometrsko prednost – a se je v širokem razmahu razvila šele na britanskih tleh in dodatno popularizirala greyhounda kot hitro pasmo psa. Pri igri ni nujno zmagal hrt, ki je zajca ulovil (velikokrat je zajec tudi pobegnil), ampak so pri teku ocenjevali tudi greyhoundovo gibčnost, skoncentriranost itn. Ta šport se je kmalu razširil tudi čez lužo. Američanom se je coursing na obširnih prerijah zdel še posebej upravičen, saj se je na novonastalih posestvih trlo zajcev in nizke divjadi. S tem športom naj bi tako vsaj malce zajezili uničevalsko »golazen«.

CORBOULD COURSING AT SWAFFAM.jpg

Prav na ameriških tleh se je pojavil nov način hitrostnih tekmovanj s hrti. Pred prvo svetovno vojno (leta 1912) je Američan Owen Patrick Smith oblikoval krožno elektrificirano progo, po kateri drsi mehanska naprava s pritrjeno puhasto vabo. Po njegovi zamisli so začeli hitrostna tekmovanja hrtov, tako kot pri konjih, prirejati po ovalni dirkalni stezi; za vabo niso več uporabljali zajcev ali manjših antilop, ampak so psi tekali za motoriziranim mini vozičkom, na katerega je bila obešena umetna vaba, ki je le spominjala na nekdanjo živo. Tako se je rodil “mehanični zajec”, z njim pa tudi sodobna oblika hrtjih dirk. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je dirkalna steza postala zelo popularna v Združenih državah Amerike, na Irskem, v Angliji in Avstraliji. Desetletje kasneje je že zasenčila primarni način tekmovanja s hrti – coursing, v petdesetih letih pa so hitrostna hrtja tekmovanja na stezi bila že prava senzacija in so postala končni cilj načrtne vzreje greyhoundov po celem svetu. In tako je še danes. Vendar se s tem zgodovina greyhoundov ne konča. Prav vsak dan s svojimi posvojenimi greyhoundi v njej oblikujemo novo poglavje.

 

​

Dodajmo samo še to, da naj bi bila sodobna oblika čistokrvnih greyhoundov zabeležena v 18. stoletju v zasebnih, v 19. stoletju pa v javnih vzrejnih knjigah, ki so sledila dogajanjem v coursingu in na hitrostnih tekmovanjih ter beležila vzrejna prizadevanja Kinološke zveze Združenega kraljestva. V ZDA so greyhoundi pasjo razstavo prvič obiskali leta 1877, v vzrejno knjigo pa je bilo osem greyhoundov vpisanih šele leta 1885.

bottom of page